Novice Svet24

Še na začetku 20. stoletja so ljudje v razvitejših predelih sveta delali tudi po tri tisoč ur na leto. S tehnološkim razvojem pa se je že do začetka tridesetih let število delovnih ur zmanjšalo za tretjino. Danes ljudje v povprečju delajo pol manj, okrog 1500 ur.

Profimedia

Eden izmed najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja, John Maynard Keynes, je leta 1925 menil, da bodo ljudje čez sto let zaradi evolucije delali le po 15 ur na teden, ob enakih ali celo višjih plačah. Danes ta misel zveni utopično, toda celo nekateri kapitalisti so včasih zagovarjali skrajševanje delovnega časa. Henry Ford je tako 1926. leta skrajšal delovnik z 48 na 40 ur tedensko. S tem je želel povečati produktivnost svojih delavcev in jim nameniti več časa za potrošnjo, predvsem svojih proizvodov, ker je to večalo dobičke podjetja.

Po krizi krajšanje delovnika

Po veliki depresiji v tridesetih, podobni krizi kapitalizma, kot jo živimo danes, se je še bolj razširila ideja o skrajševanju delovnika. Mednarodna organizacija dela je tako leta 1935 postavila standard 40-urnega delovnika. Kot so argumentirali takrat, so to predlagali, ker je bila nezaposlenost tako razširjena, da so številni ljudje občutili pomanjkanje zaradi situacije, za katero niso bili sami odgovorni. V ZDA so tako tri leta pozneje sprejeli predlagano zakonsko omejitev. Michel Husson, statistik in kritični ekonomist, je za Francijo izračunal, da je bilo v zadnjih desetletjih skrajševanje delovnika edino gonilo ustvarjanja zaposlitev. Med letoma 1960 in 1980 je letno ustvarilo 0,6 odstotka, med letoma 1980 in 2004 pa 0,5 odstotka novih zaposlitev. Kot pravi, je dolgoročno napredek urne produktivnosti v resnici spektakularen: leta 2004 ena ura dela proizvede 15,6-krat več dobrin in storitev kakor leta 1896. In vendar je, dodaja, število zaposlitev v istem obdobju naraslo za 30 odstotkov, tak razvoj pa je bil mogoč samo zaradi skrajšanja delovnega časa.

Profimedia

Švedski poskus

Na mestu je torej logično vprašanje, zakaj danes oblastniki ne zahtevajo skrajševanja delovnega časa. Zakaj novi predsednik Francije Emmanuel Macron govori o podaljševanju delovnega časa, kljub visoki brezposelnosti? Odgovor se skriva v tem, da bi skrajševanje ob istih plačah šlo na račun profitov kapitala, ki bi ob istih plačah za manj dela morali kriti stroške več zaposlenih. Podobni so bili očitki uvajanju šesturnega delovnega dne v domu za ostarele v Göteborgu. Stroški so bili letno višji za 850 tisoč evrov, ker so morali zaposliti 12 ljudi več. Toda po drugi strani se je zmanjšalo število bolniških odsotnosti, izboljšala pa se je tudi nega pacientov. Pozitivnih kazalnikov, tudi ekonomskih, ki nastanejo s tem, ne moremo meriti na enak način kot stroške plač. Kljub temu so se švedske oblasti raje odločile opustiti projekt, da se stroški ne bi povečali toliko, da jih ne bi mogli več kontrolirati.

Izračun ekonomista Hussona je pokazal, da je večina novih delovnih mest v Franciji posledica skrajševanja delovnega časa.

Interesi kapitala

Ker se je produktivnost v zadnjih desetletjih na Zahodu večala hitreje od rasti plač, bi bilo pravzaprav krajšanje delovnika logičen proces. Toda v obdobju neoliberalizma politiki sledijo predvsem interesom kapitala, zato tovrstne rešitve, brez zahtev s strani volivcev oziroma delavcev, ne bodo izvedljive. V tem se skrivajo razlogi, da je bil v obdobju globalizacije srednji sloj na Zahodu na slabšem v primerjavi z vse bogatejšimi elitami. V tej rasti neenakosti, slabo plačanih delovnih mestih in brezposelnosti so vzroki rasti skrajne desnice. Pametni evropski politiki bi zato tudi zaradi lastne eksistence morali sami pravočasno razmišljati o izboljševanju položaja delavcev, tudi s skrajševanjem delovnega časa, ki je bilo pred tem povsem normalen spremljevalec razvoja.