Semafor stoji na križišču štirih cest, ob južnem bregu reke Elbe. Vozniki lahko normalno a brez prednosti zavijejo na desno, podobno kot ob stop znaku.
A tisti, ki bi želeli iti naravnost, na ulico Gerokstraße bi čakali dolgo. Zelo dolgo, skoraj tri desetletja.
Da rdeča luč gori že tako dolgo ni tehnična napaka. Tako se je namreč zavestno odločila mestna administracija. Ker gre za večje križišče, po njihovem mnenju ne zadostuje le znak, vozniki na ostalih treh cestah se morajo namreč ravnati po semaforjih, zato to velja tudi za voznike na cesti Ziegelstraße. Ti sicer lahko, po tem ko pred rdečo lučjo ustavijo, zavijejo desno, saj je poleg semaforja znak, ki to omogoča – zelena puščica na črnem ozadju.
Pri nas bi to najbrž rešili z navadnim stop znakom in znakom za obvezno smer, ali pa s posebnim pasom za zavijanje v desno in utripajočo rumeno lučjo, v Dresdnu to pač rešujejo z nenehno prižgano rdečo lučjo. In dodanim znakom.
To pa mestni propračun stane približno 5.500 evrov letno, kar je v 30 letih zneslo kar 165.000 evrov.
“Dokler bo Ziegelstraße povezana s križiščem, se ne moremo znebiti semaforja. Stop znak ni povezan s semaforiziranim sistemom, ne gre za iste vrste regulacij,” je za nemški časnik Berliner Zeitung povedal predstavnik mestnih oblasti.
Zanimivo pa je nedvomno dejstvo, da stroški vzdrževanja ne vključujejo zgolj rednih menjav rdeče žarnice, pač pa tudi rumene in zelene. Razumi, kdor more.
