Nekateri menijo, da ga je dal ubiti zloglasni Željko Ražnatovič - Arkan. V beograjskem podzemlju namreč kroži zgodba, da je Džamba marca 1992 v kavarni Zona Zamfirova streljal v Arkanov portret. Natakarica naj bi ga namreč prosila, da odloži svoje orožje, kar pa je Džambo tako raztogotilo, da je izstrelil nekaj nabojev. Eden od njih naj bi končal v fotografiji Ražnatoviča, je poročala oddaja Puls asfalta.
Šef lokala Jusa Bulić in še trije gostje so Džambo hitro obvladali in pospremili iz lokala. Naslednji dan naj bi ga osebno poklical Arkan in mu razložil, da nima ničesar proti njemu. »Ti pazi na svoj Dorćul, jaz bom na svoje Dedinje,« naj bi mu rekel Ražnatović. Vendar so se strasti pomirile le za krajši čas.
Arkan mu je prevzel igralnico
Končal naj bi zazidan v neki bencinski postaji. Njegovega trupla niso nikoli našli.
Samo pol leta kasneje se je Džamba opit in sam namenil v Arkanovo igralnico, nadzor nad katero naj bi mu Arkan speljal. Po krajšem prepiru z vratarji, ki jim ni želel plačati vstopnine, je Džamba pljunil v fotografijo Arkana, nakar so ga njegovi možje brutalno pretepli. »Nekajkrat sem ga udaril s pestjo, da bi ga onesposobil, saj je v mojega kolega uperil pištolo. Ko smo ga pomirili, smo ga vrgli v dvigalo in nato na cesto,« je dogodek opisal Vule Gojak in pri tem trdil, da ne ve, kaj se je nato zgodilo z Džambo. Za njim se je namreč izgubila vsaka sled.
Zelo nenavaden človek
Džamba je zaradi žeparjenja in pretepaštva zaporniško življenje izkusil že kot mladoletnik. Prvič se je hladil leta 1976, pri čemer je zaradi svoje šibke postave, a izrazito arogantnega odnosa takoj pritegnil pozornost paznikov. Ko je iz svoje sobe slišal, da pazniki pretepajo kakšnega sojetnika, jih je psoval in tolkel po vratih svoje celice, kar se je seveda končalo s pretepom. A Džamba se je kljub šibki postavi znal postaviti zase, tudi ko so ga zvlekli na hodnik, da bi ga pretepli. Najraje je razbijal okna in s črepinjami grozil, da bo porezal sebe in paznike. Tega sicer nikoli ni storil, vendar so bili pazniki v takšnih trenutkih posebej negotovi, saj je dajal vtis v kot stisnjene pobesnele živali.
Pazniki so ga gledali z naklonjenostjo
Džamba se je v zaporu na pamet naučil celoten kazenski zakonik, iz katerega je člene recitiral kar dobesedno. Nanj so se tako začeli obračati sojetniki brez denarja za odvetnike in večkrat jih je zagovarjal iznajdljivejše kot pravi odvetniki.
Ravno tedaj se je v jugoslovanskih zaporih menjavala generacija paznikov. Starejše, neizobražene nekdanje partizane so nadomeščali novi, šolani. S spremembo njihovega odnosa pa se je spremenil tudi odnos Džambe do njih, zaradi česar je postal eden njihovih najljubših jetnikov. Kljub temu je prišlo do še enega značilnega incidenta. V nekem trenutku je bil Džamba v zaporniški ambulanti, pri čemer je medicinski sestri v žep spustil kos papirja s sporočilom. To je opazil komandir, ki je skušal sporočilo izbrskati, a ga je Džamba prehitel in listek pogoltnil. Seveda je sledil pretep, najprej s strani komandirja, nato pa so se nad njim s palicami znesli še pazniki in ga pretepli do nezavesti. Ko je obležal, je eden od komandirjev stopil do njega in z njegovo glavo še nekajkrat udaril ob beton – kri se je razlivala povsod. Misleč, da je v nezavesti, so se odmaknili od njega, nakar je Džamba skočil na noge in vzkliknil: »Komandir, kriv sem, nadaljujte z udarci!«
Ta prizor je vse šokiral do te mere, da so Džambo nehali pretepati in so ga le odvedli v njegovo celico.
V Srbiji se ga še danes spominjajo kot nekakšnega romskega Robina Hooda. Čeprav je v zaporu prejel nepreštevno število udarcev, jih je primerljivo dosti tudi razdelil med vse, ki se mu postavili po robu. Simpatije je gojil le do gospodarskih kriminalcev, posebej surov pa je bil do zapornikov, krivih pretepanja žensk in nadlegovanja otrok, znašal pa se je tudi nad istospolno usmerjenimi.
