Novice Svet24

Profimedia

Goreče ostanke beemveja so pozneje našli v bližnji ulici, morilcev pa še do danes niso identificirali. Gre le še za enega v vrsti mafijskih obračunov z vodilnimi huligani. V državi, kjer je prekrivanje navijaštva z organiziranim kriminalom nekaj vsakdanjega, pa je več kot ducat vodij huliganov, umrlih v mafijskih obračunih samo v zadnjem letu – odklon.

Stanković je bil vodja Janičarjev, navijaške skupine nogometnega kluba Partizan. Srbski mediji pišejo, da Janičarji sodelujejo v organizirani kriminaliteti tihotapljenja drog. Leta 2013 je bil Stanković obsojen na pet let in deset mesecev zaporne kazni. Zakon ga je zasačil pri posedovanju nelegalnega orožja in zaradi organizacije kriminalnih skupin, ki so preprodajale droge.

Srbska vlada je po atentatu na Stankovića odgovornost pripisala organiziranemu kriminalu iz sosednje Črne gore in le-temu napovedala vojno. Pri tem ne ostajajo nejasni le motivi, zakaj bi ena od »vodilnih skupin organiziranih kriminalcev«, kot jo je opredelila vlada, ubila razmeroma nepomembnega huligana, ki je spravljal v promet manjše količine drog. Še večja enigma je, zakaj je Stankovićev umor osebno obsodil sam srbski premier Aleksandar Vučić.

Nedotakljivost nogometnih navijačev korenini v začetku devetdesetih, ko se je režim Slobodana Miloševića glede srbskega nacionalizma oprl na ultranacionalistične navijače. Izmed njih je borce rekrutirala tudi paravojaška milica Arkanovi tigri – Željka Ražnatovića - Arkana. 

Strokovnjaki in nekdanji huligani so portalu OCCRP (Projekt poročanja o organiziranem kriminalu in korupciji) razkrili, da trde besede vladnega kabineta razkrivajo nekaj povsem drugega kot zaskrbljenost nad organizirano kriminaliteto: gre za vpletenost države. »Politiki uporabljajo skupine huliganov za svoje namene, v zameno jih ščitijo pred zakonom,« trdi nekdanji predsednik beograjskega kluba Crvena zvezda Dobrivoje Tanasijević. Med njegovimi poskusi v sezoni 2008–2009, da bi zmanjšal vpliv navijaških skupin na delovanje kluba, so navijači razdejali njegovo pisarno in ga fizično ustrahovali. Trije obtoženi nasilneži so bili spuščeni iz pripora, preden je obtožnica prišla do sodišča. »Nekdo je poklical prijatelja, ki je poklical prijatelja, ki je poklical prijatelja v vladi,« se spominja Tanasijević.

Vzpon Janičarjev

Potem ko je leta 2009 v spopadih na tribunah umrl francoski navijač, je srbska vlada začela silovito razbijati organizirane skupine navijačev Partizana. V nastalem vakuumu so se pojavili Stankovićevi Janičarji, ki pa so bili za roko pravice nedotakljivi.

Potem ko so Stankovića leta 2013 obtožili preprodaje drog, se mu je uspelo kar dvanajstkrat izmuzniti sojenju, pri čemer je navajal zdravstvene vzroke, ki pa mu niso preprečevali, da bi s tribun vodil skandiranje. Ko naj bi aprila 2016 Stanković dvema huliganoma naročil, naj med prenosom v živo pretepeta osebne stražarje Miloša Vazure, tedanjega predsednika NK Partizan, za domnevno dejanje ni bil obtožen. Premier Vučić pa se je njegovega primera dotaknil v izjavi: »Naj mar naše avtoritete, policisti, tožilci in sodstvo, delujejo po željah novinarjev?«

S huligani tudi nad politične nasprotnike

Opozicijski politiki so Vučićevo vlado leta 2015 obtoževali, da je varnost gejevske Parade ponosa v Beogradu zagotovila šele prek svojih vzvodov nad huligani. Huliganov, ki so brutalno napadali istospolno usmerjene, sicer v preteklosti niso doletele obtožnice.

Težave z navijači imajo tudi študentski aktivisti, ki se v Srbiji borijo za brezplačno šolstvo. Milan Petković iz organizacije Studentski front (SF) se spominja dogodka, ko so »fašistični navijači napadli sekretarja SF, bližnji policisti pa niso intervenirali. Šele ko je naš aktivist v samoobrambi udaril enega od napadalcev, so policisti reagirali. Država pa je kot krivca za napad seveda označila žrtev napada.«

»Ti huligani že imajo policijsko kartoteko, s katero oblast pritiska nanje in jim nalaga umazano delo,« trdi Petković, »gre pa za zelo majhne skupine – največ nekaj deset ljudi. Nevarni niso zaradi svojih številk, ampak zato, ker za svoja dejanja ne odgovarjajo.«

osebni arhiv