Enajst nemških katoliških duhovnikov iz kölnske nadškofije, ki januarja slavijo petdeseto obletnico svoje nove maše, je objavilo odprto pismo Cerkvi, v katerem jo med drugim pozivajo, naj med duhovščino pripusti tudi ženske, celibat pa naj postane svobodna izbira in ne več obveznost duhovnikov. Celibat vodi v osamljenost in socialno izolacijo, pravijo, »le redko pa je duhovni navdih za pastoralno delo. Celibat smo sicer sprejeli, a si ga nismo sami izbrali.«
Oče Brendan Hoban, Zveza katoliških duhovnikov (Irska): »Veliko je skritega, a v zadnjih letih je bilo kar pet samomorov. Nič ne dvomimo, da se stanje slabša, obstaja prava subkultura depresije, izoliranosti in osamljenosti, ki se polašča duhovnikov v župnijah.«
Posvečeni so bili leta 1967, nedolgo po drugem vatikanskem koncilu, ko je bil v zraku nov duh svobode in velikih sprememb. Ohranili so stike, dobivali so se vsak mesec, skupaj hodili na počitnice in potovanja, ob petdeseti obletnici posvetitve pa so se ozrli nazaj in sklenili, da bodo svoje poglede objavili v odprtem pismu. Kaj nameravajo z njim doseči, so jih potem vprašali. »Upamo, da vprašanja ne bodo odrinili na stran,« je rekel njihov predstavnik. »Nekoč se o posvetitvi žensk sploh ni smelo na glas govoriti, vendar pa je pod papežem Frančiškom marsikaj postalo mogoče. Dobro se zavedamo, da se o tem ni mogoče odločiti čez noč. Treba se je ozirati na svetovno Cerkev, na nevarnost cerkvenega razkola … A povečevati zavedanje in nenehno kazati s prstom na problem lahko sčasoma povzroči spremembo mišljenja in vodi do mogoče rešitve.«
Priškrnjena vrata
Posvetitev ženskih duhovnic in odprava obveznega celibata sta vprašanji, o katerih se že dolgo krešejo mnenja, in nemški duhovniki nikakor niso prvi, ki so na dan privlekli ta dva vroča krompirja Katoliške cerkve, zagotovo tudi ne zadnji. Prihod v nekaterih zadevah bolj svobodomiselnega papeža Frančiška je dal tem kontroverznim vprašanjem nov zagon. Zadnji trije papeži, pod katerimi se je o teh stvareh že šepetalo, spremembam niso bili naklonjeni. In medtem ko tudi Frančišek še ni naravnost povedal, da jim je, je dal po ovinkih vedeti, da jim ni nenaklonjen. Na novinarski konferenci leta 2014 je rekel tole: »Katoliška cerkev že ima poročene duhovnike – grške katolike, koptske katolike, pa tiste iz katoliških cerkva vzhodnega obreda. Celibat ni stvar dogme, temveč življenjsko pravilo, ki ga sam zelo cenim, saj menim, da je darilo Cerkvi. Toda ker to ni verska dogma, so vrata vedno odprta.«
Iz česar bi se dalo z nekaj spretnega vijuganja prislalomirati do spoznanja, da bo Frančišek morda pripravljen prisilno vzdržnost duhovnikov preprosto odpraviti. Kot je tudi sam rekel, celibat ni verska dogma, temveč zgolj cerkvena zapoved, tako kot so jo uveljavili, jo lahko tudi odpravijo. Kajti duhovniški celibat, to vemo, ni od vekomaj.
Jon Anderson, Catholic Herald (Velika Britanija): »V njegovi knjigi O nebesih in Zemlji, objavljeni, še preden je postal papež, ni nič videti, da bi tedanji kardinal Jorge Mario Bergoglio videl kakšen razlog za spremembo sedanjega stanja. Vendar pa se kar naprej pojavljajo ugibanja, da bi se morda dal prepričati. Sporočila iz Vatikana niso prav veliko pripomogla k razjasnitvi, kakšno je v resnici papeževo stališče.«
Prvi papež je imel taščo
Latinska beseda caelebs, iz katere prihaja celibat, pomeni »neporočen«. V ožjem smislu se celibat nanaša le na tiste, ki so se zakonu odrekli s sveto prisego zaradi žrtvovanja ali iz verskega prepričanja, v širšem smislu pa ga razumemo kot odrekanje spolnosti.
Celibat je obstajal že dolgo pred krščanstvom. In niso ga vedno gledali s prijaznim očesom: judaizem mu je nasprotoval, stari Rimljani tudi – ti so šli tako daleč, da so izglasovali celo zakone s finančnimi kaznimi za celibat, čeprav ni dokazov, da so jih tudi zares uveljavljali. V Šparti in nekaterih drugih grških mestih so neporočenim lahko odvzeli državljanstvo ali jih preganjali kot zločince.
Tudi Sveto pismo nikjer ne zapoveduje celibata, tako Stara kot Nova zaveza zagovarjata le zvestobo zakoncu in vzdržnost pred zakonom. Neporočen Jud ni mogel postati duhovnik. Del krščanstva je obvezni celibat začel uveljavljati šele v drugem tisočletju svojega obstoja, v 12. stoletju. Pred tem so bili duhovniki, škofje, celo papeži praviloma poročeni. Vemo, da je imel sv. Peter, prvi papež, taščo, in se zdi torej razumno sklepati, da je imel tudi ženo (in domnevno, mogoče, verjetno, ni izključeno, tudi hčerko). Poznamo še več papežev, ki so tudi imeli žene in otroke ali vsaj nekaj od obojega, nekateri, še preden so postali duhovniki, številni tudi pozneje.
Tudi v Katoliški cerkvi celibat ni absoluten, obstajajo namreč izjeme, nekatere so še čisto sveže. Katoliške cerkve vzhodnega obreda (imenovane tudi grškokatoliške cerkve ali vzhodna liturgija) so skupina katoliških cerkva, ki priznavajo katoliški nauk in vrhovno oblast papeža ter so, kot se temu pravi, »v polnem občestvu« (razlikujejo se v podrobnostih, ne pa po bistvenih vprašanjih vere) z Rimskokatoliško cerkvijo, uporabljajo pa vzhodno liturgijo. In še ena pomembna razlika je: pri njih celibat ni obvezen. Škofi sicer ne smejo biti poročeni, nižja duhovščina je pa lahko. Pa tudi tu so izjeme – v Severni Ameriki je Vatikan leta 1929 duhovnikom vzhodnega obreda prepovedal poroko, domnevno iz strahu, da se ne bi spuntali katoliki zahodnega obreda in še za svoje duhovnike zahtevali pravice do poroke.
Thomas Love Peacock, angleški pisatelj in pesnik: »Že mogoče, da je zakon pogosto viharno jezero, toda celibat je skoraj vedno blatna mlaka.«
V zgodnjih osemdesetih pa je papež Janez Pavel II. uveljavil izjemo, ki spreobrnjenim poročenim anglikancem in protestantom dovoljuje posvetitev v katoliške duhovnike. Ocenjujejo, da je danes med angleškimi katoliškimi duhovniki desetina spreobrnjencev, ki so se poročili še kot anglikanci in bili kljub temu posvečeni v katoliške duhovnike (ter so družine kajpak smeli obdržati).
Ker se zadnje čase toliko govori o zrahljanju pravila o celibatu, so optimistično napovedovali, da bodo o tem razpravljali na sinodi leta 2018. Ampak ne, papeža, ki naj bi bil temu naklonjen, so preglasovali in si za temo sinode izbrali mladost. Rahljanje celibata očitno lahko še malo počaka.
Kdo mi napolni cerkev
Eden glavnih argumentov, na katere se sklicujejo privrženci odprave celibata, je to, da celibat odvrača mlade moške od duhovniškega poklica. Povsod po svetu vlada strahovito pomanjkanje duhovnikov – ne zato, ker bi njihovo število drastično padlo, skozi leta ostaja bolj ali manj enako, strahovito pa je naraslo število katolikov, zato je duhovnikov premalo. Leta 1985 je sociolog Dean R. Hoge opravil raziskavo med katoliškimi študenti in ugotovil, da je celibat glavni razlog, da fantje nočejo med duhovnike – ocenil je, da bi odprava obveznega celibata v semenišča privabila štirikrat več bodočih duhovnikov. Kardinal Ratzinger, poznejši papež Benedikt, pa je menil, da so glavni krivec za pomanjkanje duhovnikov manjše družine – ker imajo ljudje manj otrok, imajo zanje drugačna pričakovanja. Kakor koli že razlagate stvar, dejstvo je, da je duhovnikov premalo, pa še od teh, ki so, jih je veliko tik pred upokojitvijo. Mnogo se jih pogrezne v osamljenost in depresijo, veliko je samomorov.
Hans Küng, švicarski teolog: »Papež bi laže uvedel spremembe kot predsednik Obama. Ob sebi nima kongresa kot zakonodajnega telesa niti vrhovnega sodišča kot razsodnika. Papež je absolutni šef vlade, zakonodajalec in vrhovni razsodnik v Cerkvi. Če bi hotel, bi lahko čez noč dovolil kontracepcijo, poroke duhovnikov, posvečenje žensk in polno občestvo s protestantskimi cerkvami. Le kaj bi naredil papež, ki bi deloval v Obamovem duhu?«
Nekateri so prepričani, da bi odprava obveznega celibata zmanjšala število pedofilov med duhovniki, češ da je zatrta spolnost glavni krivec za pedofilijo, toda to upanje jih dobi krepko po glavi s protiargumentom, da so pedofili v drugih poklicih pogosto poročeni in da ni še nihče dokazal vzročne zveze med celibatom in pedofilijo.
Misliti, da bo odprava celibata čarobna paličica, ki bo odpravila vse težave sodobne Cerkve, je naivno, predvsem pa nerealistično. Nobenega jamstva ni, da bodo po morebitni odpravi celibata mladi moški drli v semenišča, da bi postali duhovniki, prav tako ni niti malo rečeno, da bo zato med duhovniki manj pedofilov. Povsem gotovo pa je, da bi nova ureditev prinesla nove težave, nova vprašanja, ki jih bo treba urediti – med njimi nekaj čisto praktičnih, na primer tole: treba bo poskrbeti za družinske člane duhovnikov. Trenutno so katoliški duhovniki precej cenejši od anglikanskih, ki morajo vzdrževati žene in šolati otroke. Družinski člani morajo biti preskrbljeni tudi v primeru, da glavni prinašalec dohodka umre. In kaj bo s preživnino, če se poročeni duhovnik loči? Z vsemi temi podrobnostmi se do zdaj Katoliški cerkvi ni bilo treba ubadati, po morebitni odpravi celibata se bo pa morala. Anglikanske in luteranske spreobrnjence, za katere so naredili izjemo, v katoliške duhovnike posvetijo samo, če imajo lastne vire preživljanja. Oh, in odpovedati se morajo upanju na škofovski naslov.
Pričakujte presenečenja
A po nekaterih znamenjih bi se dalo sklepati, da se za kulisami vendarle nekaj premika, da morda dan, ko bo celibat postal predmet svobodne izbire, vendarle ni tako daleč – v lanskem božičnem intervjuju je znani teolog osvoboditve Leonardo Boff napovedal, da bo Brazilija morda že kmalu dobila poročene duhovnike. Pomanjkanje duhovnikov je sicer težava po vsem svetu, tudi v Evropi, kjer morata celo Irska in Nemčija, ki sta nekoč izvažali misijonarje po vsem svetu, danes duhovnike uvažati od drugod, še posebno hudo pa je pomanjkanje v Braziliji, kjer bi 140 milijonov katolikov potrebovalo vsaj 100.000 duhovnikov, premorejo pa jih le 18.000. Vrnitev poročenih duhovnikov, ki so morali zaradi zakona zapustiti svoj poklic, bi zagotovo olajšala kadrovsko stisko.
»Brazilski škofi, še posebej papežev dobri prijatelj kardinal Claudio Hummes, so izrecno zaprosili papeža Frančiška, naj brazilskim poročenim duhovnikom omogoči, da spet opravljajo svoje pastirske dolžnosti,« je povedal Boff in zarotniško šepnil: »Pred kratkim sem slišal, da namerava papež prošnji ustreči, za začetek pa bo to samo poskusna faza, omejena le na Brazilijo.«
A to še ni vse, papež Frančišek menda snuje še druge spremembe, pravi Boff: »Prav pred kratkim je kardinal Walter Kasper, ki je blizu papežu, rekel, da lahko že kmalu pričakujemo nekaj velikih presenečenj. In tako, kdo ve, morda lahko pričakujemo ženske diakonise?«
