Od prvega dne, pravzaprav od prvega trenutka, ko je stopil pred svetovno javnost, je papež Frančišek postal pravi posebnež v komuniciranju. Spomnimo se, da je zbrano množico na trgu svetega Petra v Rimu najprej pozdravil s povsem običajnim nagovorom: dober večer. Tako je v navadi pri nas, da najprej pozdravimo, je v nič kaj papeškem slogu pozneje pojasnil. Tak je bil začetek in nadaljevanje ni bilo nič drugačno. Papež je ob vsaki priložnosti delal izjeme v sporazumevanju z ljudmi, ki si jih pri njegovih predhodnikih ni bilo mogoče niti predstavljati. V roke je vzel telefon in poklical koga, s katerim se je želel pogovoriti, mu sporočiti svoje želje in spodbudo. Včasih so bile to preprosti ljudje, drugič vplivni intelektualci. Papeževa neposrednost ne pozna razlik.
Molim za smisel za humor
Nekaj tednov pred osemdesetim rojstnim dnem, ob koncu svetega leta, je papež naredil še eno posebnost: dvema italijanskima novinarjema je dal intervju in v njem sproščeno govoril o vsem: o stvareh, ki se nanašajo na Cerkev in njeno doktrino, o preizkušnjah ljudi, ponižanih, o spoštovanju žensk in mater ter o tem, kako vidi sodobni svet. Pri tem je bil večkrat zelo oseben. Kot iz potrebe, da se pogovarja kot preprost in ponižen človek, je povedal tudi veliko osebnih stvari.
»Ne vem, kako zmorem vse obveznosti. Veliko molim. To mi zelo pomaga, tako sem bliže Gospodu. Mašujem, berem molitvenike, molim, pogovarjam se z Gospodom. In poleg vsega: odlično spim! To milost mi je naklonil Gospod. Spim kot ubit! V dneh, ko so vsi čutili potres, nisem čutil ničesar. Spim šest ur, a zelo trdno. Verjetno tudi to pomaga k mojemu zdravju in počutju.«
Človeška lastnost, ki je najbližja božji milosti, je smisel za humor, je ob neki priložnosti že prej dejal papež. Nenavadna trditev za papeža, a v intervjuju je še pojasnil: »Vsak večer molim za milost, da bi ohranil smisel za humor, tako kot v čudoviti molitvi svetega Tomaža Mora: 'Gospod, nakloni mi smisel za humor. Tako se bom lahko smejal, ko bom slišal šalo.' Mar ni to čudovita molitev?« Smisel za humor nas dvigne, spomni nas na bežnost in minljivost, stvari nam prikaže v duhu odrešitve naših duš. Seveda gre za človeško lastnost, a je zelo blizu božji milosti, je pojasnil papež in dodal, da nas humor pred Bogom naredi otroke in nam daje možnost, da ga slavimo z nasmehom.
Še eden od izrazov, ki ga je papež uporabil v pogovoru: kardioskleroza. Izraz ni zares medicinski, a zelo dobro opisuje bolezen današnjega časa: otopelost srca, nezmožnost za zbliževanje. Kot zdravilo lahko pomaga le revolucija v sočutju.
Še nekaj stvari, s katerimi papež ohranja vitalnost: »Molim in trdno spim, da me nič ne prebudi, niti potres. Potrebujem šest ur spanja, a to mi zadostuje, da se napolnim z močmi.«
Vse najboljše, dragi prijatelj!
Ob papeževem rojstnem dnevu se je oglasil tudi ugledni italijanski intelektualec Eugenio Scalfari. Star je 92 let, a je še vedno zelo luciden, zato piše kolumne, nastopa in komentira aktualne politične dogodke tako, da ga poslušajo vsi, ki jih zanima politika. Sodeloval je v levičarskih gibanjih, ustanovil levičarski časopis La Repubblica in je ateist, a je kljub temu eden najboljših papeževih prijateljev. Z njim je v stikih že od začetka papeževega pontifikata. Nekega dne je zazvonil telefon in Scalfarija je poklical papež, da bi komentiral enega od njegovih člankov. Zapletla sta se v pogovor in se kmalu dogovorila še za srečanje. Od takrat sta velika prijatelja. Scalfari o papežu misli, da je največji revolucionar našega časa, papež pa izjemno ceni ateističnega prijatelja in možnost dialoga z njim o vseh stvareh, tudi o verskih vprašanjih.
Njun odnos ni brez zabavnih dogodkov. Nekoč je papež poklical Scalfarija po telefonu in se predstavil: »Halo? Tukaj revolucionar!« Bi lahko kaj bolje označevalo papežev smisel humor kot tak začetek pogovora? A Scalfari je prepričan, da je papež res pomemben človek zato, ker s skoraj preroško pronicljivostjo vidi daleč naprej. Papež želi narediti Cerkev sodobno, v njej Bog in resnica ostajata absolutna, a vsak od nas ju lahko vidi drugače.
Scalfari je bil pred kratkim zaradi slabosti sprejet na kliniko. Ko je za to izvedel papež, je osebno in ne preko tajnikov poklical osebje in se pozanimal o bolnikovem počutju. »Tukaj papež. Ste pri vas sprejeli gospoda Scalfarija?« Klic je povzročil pravo vznemirjenje v bolnišnici. Sestra je s telefonom tekla k bolniku in v zadregi vprašala: »Gospod Scalfari, kliče vas papež. Boste govorili z njim?« Pogovorila sta se, ko se je bolnikovo stanje izboljšalo. Ta na videz nepomembni in vsakdanji dogodek nam pomaga ustvarjati predstavo, kakšen človek je danes 80-letni papež.
