Po prvi in drugi svetovni vojni so številne države v ocean odvrgle na tisoče ton bomb, nabojev, min in kemičnega orožja, ki vsebuje nekatere najsmrtonosnejše kemikalije. V oceanih ležijo številna odlagališča, pri čemer jih je veliko še vedno nedokumentiranih.
V Černobilu v Ukrajini se je danes začelo premikanje velikega sarkofaga nad ruševine uničene nuklearke, s katerim naj bi dokončno zaprli vsakršno uhajanje sevanja iz elektrarne za nadaljnjih sto let.
Mednarodna ekipa znanstvenikov v Baltskem morju s pomočjo NATOvega programa Znanost za mir in varnost išče znake okoljske škode ter si prizadeva za evidentiranje odlagališč orožja. Tam do zdaj ni bila opravljena nobena podrobna študija obsega učinka različnih kemičnih bojnih sredstev na morske organizme. Sodobne znanstvene študije z drugih morskih območij pa kažejo, da so škodljivi učinki na morske organizme vsekakor možni.
Glede na ocene je veliko število odlagališč tudi v razmeroma plitvih vodah ob Japonski obali ter ob obalah več evropskih držav, medtem kot je ameriška vojska v morja, ki se raztezajo ob več kot 11 zveznih državah, odvrgla 300.000 ton živčnih bojnih strupov in gorčičnega plina ter več kot 500 ton radioaktivnih odpadkov.
Londonska konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja iz leta 1972 sicer prepoveduje odlaganje orožja v oceane, vendar je bilo pred tem sporazumom v vode po svetu odvrženega že več milijonov ton orožja. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi zgolj šestina od 50.000 ton orožja v Baltskem morju naravni habitat uničila do te mere, da bi okrevanje trajalo celotno stoletje.
