Andrej Plenković, predsednik HDZ in novi hrvaški premier, je bil še pred tremi meseci popoln neznanec za številne Hrvate, kaj šele za Slovence. Le redki vedo, da je njegovo življenje tesno prepleteno s Slovenijo, da je dolga leta vsak prosti konec tedna prihajal v Rogaško Slatino na obisk k očetu in njegovi drugi ženi Vlasti Kučiš.
Reuters
Lahko bi rekli, da so Andreju Plenkoviću zvezde naklonjene. Ustavi ga lahko zgolj dejstvo, da preprosto ne bo mogel izpolniti vsega tistega, kar se od njega pričakuje.
In po vsej verjetnosti mu je v petih letih, odkar je vstopil v politiko, veliko nasvetov dal prav oče, priseljeni Štajerec Mario Plenković, akademski profesor komunikologije, redni predavatelj na mariborski Fakulteti za elektroniko, računalništvo in informatiko.
Povezanost novega hrvaškega premierja Andreja Plenkovića s Slovenijo sega kar tri kolena nazaj. Njegov praded s Hvara je imel po razpadu Avstro-Ogrske vinotoč v hotelu Zamorec v Gosposki ulici v Mariboru.
Zakaj se oče skriva pred javnostjo?
Arhiv Zarje
Mario Plenković je iredni predavatelj na mariborski Fakulteti za elektroniko, računalništvo in informatiko.
To, da Andrej Plenković pozna Rogaško Slatino in Slovenijo bolje kot marsikateri Slovenec, je nedavno povedal prav njegov oče Mario. A pozneje od njega ni bilo mogoče nič več izvedeti, saj je bil v minulih treh mesecih, ko je Andrej vodil bitko za prestol v stranki HDZ, pozneje pa še za položaj premierja, priseljeni »Štajerec« Mario Plenković za medije popolnoma nedosegljiv. Ni odgovarjal na spletna sporočila – ta so se k nam vračala s starih spletnih naslovov, pa tudi na sporočila, ki smo mu jih puščali na fakulteti, ni odgovarjal. Na naslovu v Rogaški Slatini, kjer je hiša vpisana na ime njegove druge žene Vlaste Kučiš, pa ga nismo hoteli nadlegovati.
Zakaj se »skriva« pred javnostjo? Bi njegovemu sinu Andreju, hrvaškemu diplomatu in pravniku, v njegovem političnem preboju v sam vrh hrvaške politike škodila ta ljubeča navezanost na Slovenijo? Najbrž ne.
Bliskoviti vzpon
Domnevamo, da gre predvsem za to, da družina – tako oče kot sin – zelo skrbno varuje zasebnost, kar seveda povsem odobravamo. Vendar pa to še zdaleč ni bilo po volji hrvaškim medijem, ki so bili v času ustoličenja novega predsednika desno usmerjene stranke in nato imenovanja novega premierja še kako lačni kakršnih koli že novic. Pravzaprav jim ni prav nič koristilo to, da uglajeni Andrej Plenković – v nasprotju z dosedanjimi strankarskimi vodji HDZ – medijsko preprosto ni bil »dobro blago«.
S stališča političnega in javnega mnenja je, kot pravijo, Plenković človek, ki za seboj nima nikakršnih nerazjasnjenih stvari in ni povezan z nikakršnimi škandali. Bister, pameten, »normalen« človek, mlad politik sodobnih evropskih nazorov – še zlasti če ga primerjamo z njegovimi predhodniki, ki so zaradi pozitivne politične podobe z javnostjo radi delili tudi svoje zasebno življenje – preprosto ne ponuja dovolj zanimivih vsebin za medije.
Da bi nekako pojasnili njegov bliskoviti vzpon, so ga razglašali za projekt ZDA in EU. Obešali so se na dejstvo, da v času domovinske vojne ni živel v svoji domovini, kaj šele da bi sodeloval pri njeni obrambi. Tudi pri njegovem očetu so poskušali najti posebne razloge, zaradi katerih se noče izpostavljati v javnosti. Še zlasti tisti, ki se nagibajo k desnemu krilu v tej že tako desno naravnani stranki, so njegovemu očetu in materi pripisovali komunistično preteklost. »Glede na družinsko ozadje je bilo mogoče pričakovati, da bo Andrej Plenković, čigar oče Mario je opravljal vrsto pomembnih nalog po zlomu hrvaške pomladi, nekako bolj blizu SDP,« so zapisali na portalu Slobodne Dalmacije, ko so poskušali prikazati, kako je mladi in ambiciozni Plenković postal član HDZ, pet let pozneje pa celo vodja desnice.
Reuters
Andrej Plenković je napovedal, da bo s predsednico države sodeloval pri izvajanju hrvaške zunanje politike.
Predsednik, ki prvi prihaja v pisarno
Andrej Plenković, mož, ki je za to, da osvoji Hrvaško, potreboval dobre tri mesece, je drugače od večine hrvaških politikov, ki so najraje sestankovali ob razkošnih pojedinah v izbranih restavracijah, in drugače od svojega predhodnika Tomislava Karamarka, o katerem se je govorilo, da je pomembne odločitve najraje dopolnjeval v foajeju hotela Sheraton, deloholik in perfekcionist z diplomatskim stilom. Mladi politik je vajen dolgih delovnikov in sodobnega komuniciranja. Vsekakor je dodobra presenetil svoje strankarske sodelavce, ko je skupaj z vratarjem zgodaj zjutraj prvi začenjal svoj delovni dan, ko je pri komuniciranju in dogovarjanju s sodelavci skrbno izbiral besede in nikoli ni povzdignil glasu, kot so to dokaj radi počeli njegovi predhodniki.
In pomislite, v stranko (še vedno) ni pripeljal nobenega od svojih prijateljev. Glede na svoje predhodnike je človek povsem drugačnega kova in v primerjavi z drugimi politiki celo – čuden. Zato ne preseneča – ali pa je prav to za številne veliko presenečenje – da žanje tolikšno naklonjenost. Naklonjeni so mu celo tisti člani njegove stranke, od katerih tega ni bilo pričakovati.
Zagrebški Dalmatinec
Plenković je ambiciozen mož, ki v svojem življenju ničesar ne prepušča naključju. Šolal se je strastno, v delo se je vključil povsod, kjer se mu je za to ponudila priložnost, izpopolnil je svoje znanje najmanj treh tujih jezikov, je kulturen človek, ki se v javnosti odlikuje v premišljenem izkazovanju čustev in ne daje nikakršnih razlogov za to, da bi brskali po njegovem zasebnem življenju.
Pa vendar nekatera dejstva o njem niso skrivnost. Oče Mario, ki je po rodu s Hvara, je profesor, mati Vjekoslava Raos, ki je po rodu iz Makarske, pa je ugledna internistka v pokoju. Plenković je zato svojo predvolilno kampanjo začel na Hvaru, v slikovitem mestecu Svirča, kjer se je rodil njegov oče. Kot otrok je edinec Andrej večino poletnih počitnic preživel v Makarski, hkrati pa je imel ves čas tudi stike z očetovo družino na Hvaru. Vedno je negoval svoje dalmatinske korenine. Treniral je plavanje in vaterpolo, budokai in košarko. Po končani srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto v Zagrebu in študij končal v roku. Diplomiral je na temo Institucije Evropske skupnosti in proces sprejemanja odločitev.
Na začetku devetdesetih let so ga začele zanimati evropske teme, tako da je aktivno sodeloval v Evropskem združenju študentov prava, dve leti pozneje, leta 1993, pa je postal predsednik Mednarodnega odbora ELSA, ki ima svoj sedež v Bruslju. Sledilo je sodelovanje na številnih mednarodnih konferencah po Evropi in ZDA. V tem času se je začel vse bolj zanimati za diplomacijo in mednarodne odnose, kot poudarjajo, pa si je v tem času pridobil tudi ključne veščine upravljanja in se seznanil s tehnologijo javnega in medijskega nastopanja. Naučil se je živeti v večkulturnem ozračju. Študentsko prakso je opravil v odvetniški pisarni družbe Stephenson Harwood v Londonu. Stažiral je tudi v Evropski ljudski stranki v Evropskem parlamentu. Po delu v ELSA se je zaposlil v ministrstvu za zunanje zadeve in evropske integracije. Pred odhodom v Bruselj je opravil pravosodni izpit, ki mu bo vsekakor koristil, če se bo nekega dne odločil za drugačno karierno pot. Torej ni ničesar prepustil naključju.
V Bruslju je imel tesne stike z uslužbenci EU, odvetniki in diplomati. Od tam je nato proti svoji volji – in to po sporu s takratnim premierjem Ivom Sanaderjem – jeseni leta 2004 odšel v Pariz, kjer je bil pet let namestnik veleposlanika. Čeprav si je v Parizu pridobil številne izkušnje, je to delovno obdobje doživljal kot svojevrstno izolacijo. Leta 2011 je postal član Hrvaške demokratske skupnosti, ker se, kot je zapisal v svojem življenjepisu, po svojem svetovnem nazoru strinja s temeljnimi načeli in statutom te stranke. Naslednje leto je na strankarski skupščini kandidiral za namestnika predsednika stranke, in to kot kandidat ekipe Jadranke Kosor. V naslednjih petih letih pa dokazal, da tiha voda bregove dere.
Profimedia
Hrvaški premier Andrej Plenković se je ob robu zasedanja Evropskega sveta srečal tudi s slovenskim premierjem Mirom Cerarjem
Ljubezen v saboru
Medtem ko rad govori o svojem poklicnem življenju, pa poskuša svojo zasebnost obvarovati pred mediji. Vse, kar se ve o njegovem zasebnem življenju, je, da je dve leti poročen z Ano Maslać Plenković, rojeno v Dubrovniku. »Ženo sem spoznal prek skupnih prijateljev,« je vse, kar je bil o svoji zasebnosti pripravljen povedati Plenković. Ve pa se, da je svojo ljubezen našel prav v saboru. Njegova devet let mlajša žena je vodja službe za pravne zadeve in človeške potenciale in je prav tako diplomirana pravnica. Imata sina Maria, ki je to ime dobil po dedu Mariu.
Želje in pričakovanja
Andrej Plenković si želi temeljito prevetriti stranko, ki jo že dolga leta zaznamujejo afere. Ne želi si sporov, revanšizma, medsebojnih vojn, želi si delo in blaginjo za stranko in državo. Od takrat, ko je napovedal kandidaturo za predsednika stranke HDZ, do trenutka, ko je – prejšnji teden – sklenil sporazum s stranko Most in si tako zagotovil večino v saboru, je minilo nekaj več kot tri mesece. In tako ima za seboj dve veliki zmagi. Tokrat ni bilo nobenega večjega praznovanja, kakršnih so bili sicer vajeni v tej stranki, nobenih ljudstvu in stranki ljubih glasbenih skupin ali pevk, ni bilo prepevanja domoljubnih pesmi s solzami v očeh in z dlanjo na prsih, niso plapolale zastave.
Arhiv Zarje
