Francija in Velika Britanija sta v začetku leta 2011 s podporo Washingtona "vodili mednarodno skupnost v podpori posredovanju v Libiji za zaščito civilistov pred napadi sil, zvestih nekdanjemu libijskemu diktatorju Moamerju Gadafiju".
Do sredine leta 2011 je "omejeno posredovanje za zaščito civilistov zdrsnilo v oportunistično politiko spremembe režima" in ni bila podprto s strategijo za podporo in oblikovanje Libije po padcu Gadafijevega režima, navaja poročilo.
Po mnenju odbora se je intervencija odrazila v "političnem in gospodarskem zlomu, spopadih med milicami in plemeni, humanitarnih in migrantskih krizah, množičnih kršitvah človekovih pravic, razpršitvi režimskega orožja po regiji ter širjenju Islamske države v Severni Afriki".
Odgovoren je Cameron
Nekdanji britanski premier David Cameron je bil po navedbah poročila odgovoren za neuspešno oblikovanje strategije za Libijo. Kot je opozoril predsednik odbora in poslanec vladajočih konservativcev Crispin Blunt, so bile na voljo druge politične možnosti. "Politični dogovor bi morda prinesel zaščito civilistov, spremembo režima in reforme z manjšimi stroški za Veliko Britanijo in Libijo," je poudaril in dodal, da je imela Britanija dolžnost podpirati libijsko gospodarsko in politično rekonstrukcijo, a je njeno nerazumevanje Libijo oviralo na poti do zagotovitve varnosti ter finančnih in drugih sredstev.
Cameron je v bran svojim tedanjim odločitvam januarja dejal, da je bilo treba ukrepati, saj je "Gadafi planil na ljudi v Bengaziju in grozil, da bo lastne ljudi postrelil kot podgane".
