Novice Svet24

Pri svojem poročanju na prvo mesto vedno postavi človeka, in nihče ni bolj neusmiljen do tistih, ki v tako temnem svetu poudarjajo pravo nad pravičnostjo. Letos poleti noben resnejši seznam napotkov za poletno branje ni izpustil njegove knjige Na begu, izjemne kronike kalvarije, ki si jo je Evropa bolj ali manj sama povzročila z begunci.

Slovenska javnost pa ga ob izjemnem uspehu knjige Ultrablues pozna tudi kot zagrizenega ultramaratonca. Nihče ni ob tem bolj navdihnjen od avtorja teh vrstic, ki ve, da je bil Boštjan v mladih letih običajno nekje predzadnji na borovniških šolskih krosih. A se je potem čisto samo z dnevnimi presežki krvi, znoja in solz pretisnil v svetovno elito. Natanko tako kot v poročevalstvu.

»Na vsak teroristični napad na evropskih tleh se vedno znova odzovemo, kot da se je začela vojna. Kar priča predvsem o tem, v kakšni coni udobja živimo v primerjavi z drugimi deli sveta.«

V neverjetno kratkem času so odjeknili brexit, napad v Nici, krvav puč in kontrapuč v Turčiji, tistih manjših terorističnih streljanj itak sploh ne štejemo … in vse to v času kislih kumaric! Kaj se je vendar zgodilo z obdobjem kislih kumaric?

Tega že kar nekaj let ni več. Kisle kumarice so značilnost prejšnje, preddigitalne medijske dobe. V času, ki mu vladajo družbena omrežja, je vse novica in skoraj vsak naboj odjekne kot atomska bomba. Na vsak teroristični napad na evropskih tleh se vedno znova odzovemo, kot da bi se začela vojna. Kar priča predvsem o tem, v kakšni coni udobja živimo v primerjavi z drugimi deli sveta, kjer so take reči nekaj najbolj normalnega.

Dobro, ampak brexit in Turčija sta v resnici tektonska premika …

Brexit da, ampak na način, ki ga razume zelo malo ljudi. V Turčiji pa se dogaja samo pospešek že več let trajajočega procesa. Čistke, islamizacija, razgrajevanje vojske – vse to ni prav nič novega. Pomembno je razumeti, da ima Erdogan podporo delavskega razreda, ker so se pod njegovo vladavino številni iz blata tretjega sveta pretisnili v tudi po evropskih merilih kar soliden srednji razred. Bistveno bolje pa je začel živeti tudi moderni urbani sloj, ki mu je naenkrat postalo tako udobno, da je precej pozabil na svoje zgodovinske civilnodružbene dolžnosti.

Ampak iz tega bi lahko sklepali, da je Erdogan pravzaprav tisti razsvetljeni absolutist, po katerem tudi pri nas čedalje bolj hrepeni vse več ljudi … med drugimi, kot smo izvedeli v pogovoru z njo, tudi naša kremenita Bernarda Jeklin!

Hm, vsekakor je absolutist. In v prvih fazah politične poti je bil mogoče vsaj do neke mere razsvetljen, da. A v resnici je izvoljen diktator, ki je dolgo jezdil na valu velikih gradbinskih balonov, potem pa se mu je v nekem trenutku začel krhati razum. Gigantski ego, okužen z božjim sindromom, si je v glavi začel slikati nov otomanski imperij. In za dosego tega je čedalje manj izbiral sredstva. Med drugim je gotovo eden največjih botrov nastanka Islamske države. A generali, ki so proti njemu sprožili nedavni puč, so pozabili, da živijo leta 2016, in so puč izvedli v maniri leta 1983.

Kako bi ga pa morali?

Trenutno ga je tako rekoč nemogoče izvesti.

Ker Turki živijo predobro glede na preteklost?

Tako je. Erdogan je premočan. A ker se obeta recesija, bi bilo za vojsko najbolj modro, če bi počakala leto ali dve. Vojski se je zgodil prenagel izliv in potem kastracija.

Toda kaj ni problem, da Turčija, ki premore drugo največjo vojsko v NATU, zdaj množično muči zapornike, aretira otroke in podobno?

Zapornike so itak ves čas mučili, to ni nič novega. Kar se pa tiče otrok: kaj otrokom marsikje že desetletja počenja prva največja vojska NATA? Kaj pa tretja največja vojska NATA, torej Velika Britanija?

Prej si navrgel, da je brexit v javnosti zelo narobe razumljeno vprašanje. Zakaj tako meniš?

Veliko ljudi misli, da so se Britanci pošteno nasmolili, da je brexit predvsem angleška težava. A brexit je predvsem evropska težava. Po meri Nemčije ukrojena Evropska unija veliko bolj potrebuje London kot nasprotno. In Britanci bodo imeli zaradi svojega posebnega razmerja z Ameriko v prihodnosti veliko več izbire, kot je bo imela Evropa. Unija tone v čedalje globlje govno. Vsepovsod se dvigajo – recimo jim – protirazsvetljenske sile, marsikje tako radikalne, da celo ženske pravice niso več samoumevne. Čisti propad levice, rastoči rasizem, sovraštvo kot vladajoča doktrina od Orbana do Nizozemske, od Ljubljane do Pariza. In kje se to kaže bolje kot v sosednji Avstriji? Kjer je med levičarji zavladalo pravo slavje, ko je zelenemu kandidatu za par desetink odstotka uspelo premagati skrajnega desničarja. Namesto da bi razglasili največji mogoči alarm, ker jih je samo dobrih 30.000 volilnih glasov ločilo od vnovične zmage neonacizma!

Ki bo naslednjo priložnost tam dobil že septembra na ponovljenih volitvah. Sovraštvo do beguncev in še toliko bolj strah pred njimi sta povsod po Evropi gonilo dvigovanja vse bolj skrajne desnice. A ironija je v tem, da po tvoji analizi v Evropi sploh ni nobene resnične begunske krize.

Treba je samo pogledati številke. V Evropi je v tem trenutku 1,2 milijona beguncev, od tega več kot milijon v Nemčiji. Tudi Švedska jih je sprejela lepo število, to je pa za staro celino tudi vse.

Hočeš reči, da jih drugje tako rekoč ni?

Tako rekoč. Na zadevo lahko pogledamo tudi takole: Evropa šteje približno 500 milijonov duš, torej begunci v tem trenutku obsegajo približno četrtinko odstotka njenega prebivalstva. Zdaj pa to razmerje postavimo v kontekst Libanona. Ta ima ob štirih milijonih lastnih ljudi zdaj po vojni v Siriji 1,25 milijona registriranih beguncev in še kakšnega neregistriranega – torej krepko čez četrtino vsega prebivalstva v državi. Ob tem Libanon ni tolsta udobna evropska država, temveč dežela, ki si nikoli ni zares opomogla od brutalne državljanske vojne. Pa ga kljub temu zaradi beguncev ni razneslo in ne poka po šivih.

Fascinantna primerjava. A kako to, da ga ni razneslo?

Ker ljudje tam vedo, kaj je trpljenje. Ker imajo bistveno višji bolečinski prag od nas, poleg tega pa globoko razumejo stisko beguncev, ki so v vojni izgubili vse. Ker je zgodovinski spomin živ, saj so pred še ne tako dolgo časa tudi sami Libanonci v smrtnem strahu bežali.

V knjigi Na begu si s poročili s terena ponazoril, da v Evropi obstaja predvsem globoka kriza sočutja in človečnosti …

Žal res. To, da se nam dobesedno meša zaradi dobrega milijona lačnih in premraženih ljudi, priča samo o tem, v kako globoki krizi so se znašle humanistične vrednote, na katerih naj bi Evropa nastala. In seveda o tem, kako smo se navadili na dolga leta udobja, ki ga najbrž res zlepa ne bo nazaj. Naj navedem en zgovoren podatek: leta 2006 so Španci podelili državljanstvo 700.000 beguncem in ekonomskim migrantom. Pa v času debelih krav, ko so potrebovali ceneno delovno silo, to ni bila velika težava.

Zdaj ko so krave shirane, pa tudi samooklicani humanisti in demokrati razpenjajo bodečo žico.

In s tem zasajajo nož v hrbet ostankom humanizma.

Zdaj je že minilo dovolj časa, da lahko z razdalje opravimo trezno analizo: kako se je pri procesiranju tega prvega vala beguncev v primerjavi s preostalo Evropo izkazala Slovenija?

Mogoče najslabše od vseh.

Ježeš, tako hudo?

Da. Sam sem večkrat prepotoval celotno tako imenovano balkansko pot, v zadnjih desetih letih sem bil na vseh mejah in jih večino ilegalno prestopil peš. Skupaj z begunci sem se skrival po grmovju in zelo neposredno čutil njihovo stisko … In marsikje sem dejansko razumel, da so bili zoprni tako tamkajšnji prebivalci kot policisti. Recimo tam, kjer je lokalna skupnost živela v strahu in pod pritiskom nekaj let, ne samo nekaj tednov. Pri nas pa ni bilo enega samega objektivnega razloga, da se je vse skupaj degeneriralo v tako moro.

Čeprav se je začelo kar v redu, kajne?

Prvih nekaj dni je bilo vse skupaj videti tako, da je bilo mogoče biti zelo optimističen. Znaten del javnosti se je odzval zelo pozitivno, policisti so bili še sveži – no, takrat so še mislili, da bodo dobili dodatke …

… v resnici pa jim slovenska država ni bila sposobna dostaviti niti sendvičev.

Država je na cedilu pustila čisto vse vpletene. Zato je hitro prišlo do tipičnega znašanja nad najšibkejšimi; policisti so se začeli znašati nad neskončno travmatiziranimi ljudmi, tudi nad otroki. Slovenija je glasno kričala svoje sovraštvo ob bolečini drugega, čeprav je bilo kristalno jasno, da hočejo vsi samo čim prej prečkati naše ozemlje. Čeprav smo imeli več kot leto dni časa, da se vsaj za silo pripravimo na ta ne tako problematični logistični projekt. Zgodil pa se nam je popoln razpad sistema. Oziroma lažem: sistema sploh nikoli ni bilo, da bi lahko razpadel.

Ampak kako to? Gre res samo za osnovno nezmožnost Slovencev za sodelovanje?

Ne vem. Ta nezmožnost je po mojem itak vsaj do neke mere mit. Ko nas zadenejo naravne katastrofe, se pogosto zelo dobro organiziramo in poskrbimo za tiste, ki potrebujejo pomoč. Tudi ko so Bosno in Srbijo leta 2014 zadele katastrofalne poplave, smo jima znali zelo učinkovito pomagati. Slovenci smo takrat rešili tisoče ljudi. Za to so nam tam doli še vedno zelo hvaležni, pa pri nas marsikdo tega sploh ne ve.

Kolegice so mi naročile, da te moram nujno pobarati tudi o tvoji izkušnji z Melanijo Trump. Z njo si namreč pred dolgimi sedemnajstimi leti naredil ekskluzivni intervju.

No, takrat je bila še Melanija Knavs. Je pa bilo res le nekaj mesecev po tem, ko je spoznala svojega moškega – ki ga takrat še ni hotela imenovati. Dala pa mi je vedeti, da gre za zelo znano osebnost iz poslovnega sveta.

In kako si doživel Melanijo Knavs na vrhuncu njene manekenske slave?

(mu zažarijo oči, ko se vrne v tisti trenutek) Uf, bil sem povsem očaran! Tako je dehtela, imela je tako lepe dolge lase – bila je v nepopisno krasni zeleni obleki, za znoreti je bila lepa!

Ha, ha, ha, Boštjan, takega te pa ne poznam! Pa saj te je očitno čisto zacoprala!

Za znoreti lepa! Prav hipnotiziran sem bil. Ne pozabimo, da je bila takrat še povsem naravna, jaz pa še nisem povsem prebolel svoje mladostniške ruralno-pankerske faze. Namignjeno mi je bilo, da se bo treba za to priložnost le malo lepše obleči, zato sem si šel prav posebej kupit rekelc.

Neverjetno …

Človek, to je bilo jeseni leta 1998, takrat je moja garderoba vključevala dvoje strganih kavbojk, dve majici in štiri ne nujno vedno čiste spodnje gate. Če malce karikiram.

Ha, ha, v redu! In kako je potem potekal vajin pogovor?

»V življenju se nisem pogovarjal s tako lepo žensko. Bil sem očaran. Trdo sem garal, da bi jo gledal predvsem v oči. In vedno ko mi je vrnila očesni stik, sem se v hipu zaljubil.«

Ne vem. Pojma nimam, kaj sem jo vprašal. Lahko samo ponovim, da sem bil star 23 let. In da se v življenju nisem pogovarjal s tako lepo žensko. Bil sem očaran. Trdo sem garal, da bi jo gledal predvsem v oči. In vedno ko mi je vrnila očesni stik, sem se v hipu zaljubil. Pojma nimam, kaj sem jo spraševal in kaj mi je odgovarjala. Okej, zapomnil sem si predvsem to, da je bila vse tisto, česar zdaj ne vidimo: mehka, dostopna, res fejst punca. Kaj pa vem, najbrž mi zdaj zato gre tako na jetra vse to naslajanje nad njenimi spodrsljaji in domnevnim plagiatorstvom. Ljudje naj se brigajo zase!

Zanimivo, to stališče je res v popolnem nasprotju z vsem tvojim novinarskim žitjem in bitjem.

Morda. A Melanija se mi v bistvu smili. Lepa in nežna deklica, ki je po spletu okoliščin padla v totalno dekadenten ringlšpil, v katerem ni prostora za foteljaško etiko. In je zdaj njegova ujetnica, zaradi česar so se ji seveda razvili tudi čisto posebni obrambni mehanizmi.

Nemogoče. Uboga lepa mala bogatašinja, ki ti je v tiste dobre pol urice gotovo razodela svoj pravi obraz. Mimogrede, imaš še vedno tisti rekelc, ki si si ga kupil posebej zanjo?

Oh, kje pa! Že zdavnaj sem ga pustil v nekem prejšnjem najemniškem stanovanju. Po tistem ga nisem nikoli več oblekel. A bilo ga je vredno nabaviti – opravil je svoj namen!