In ne, niste povabljeni.
Neformalna skupina Bilderberg, poimenovana po nizozemskem hotelu, v katerem so se konec maja 1954 prvič sestali, sicer ima spletno stran, a na njej ne boste našli veliko. Tudi letošnjega seznama povabljencev ne. Vemo pa tole: Slovencev med bilderbergi ni in jih nikoli ni bilo, čeprav se kakšen časopis vsake toliko pozabava z ambiciozno upapolnim ugibanjem, kdo bi bil lahko primeren kandidat, tako rekoč slovenski bilderberg v nastajanju.
Prvotni namen sestankovanja bilderbergov je bil spodbujati gospodarsko, politično in obrambno sodelovanje med ZDA in državami zahodne Evrope, tole pa so nekatere teme, o katerih so pametovali lani na srečanju v avstrijskih Alpah: umetna inteligenca, kemično orožje, Grčija, Iran, NATO, ameriške volitve, internetna varnost, globalizacija … Hecno, begunski krizi – ki se je resda hudo razmahnila šele pozneje, se je pa tedaj že krepko nakazovala – lani niso posvetili nobene pozornosti. Morda bodo o njej kakšno besedico rekli letos?
Vem, pa ne povem
Najrazličnejših forumov in svetovnih vrhov, na katerih zanosno rešujejo vse probleme sveta, je veliko in nekateri trdijo, da srečanja bilderbergov zato niso več tako pomembna, ampak tole je njihov veliki trik, to je tisto, po čemer se razlikujejo od drugih: srečanja so neformalna, na njih ne pišejo zapisnikov In novinarjem ne pošiljajo medijskih sporočil. Udeležencem sicer ne prepovedo govoriti o srečanjih, ne smejo pa citirati drugih. Smejo povedati, kaj so rekli, ne pa kdo. Novinarjev na svoja srečanja ne vabijo, jih ne akreditirajo, pravzaprav celo aktivno preganjajo (in včasih aretirajo) tiste, ki vendarle pridejo. Pač, med povabljenci boste našli tudi imena urednikov pomembnih časopisov in šefe medijskih imperijev, toda to ne pomeni, da bodo njihovi časopisi o srečanju pisali. Prav svoboda, da lahko brez strahu pred posledicami rečeš karkoli, naj bi bila bistvena sestavina recepta za uspeh. Nobene dolžnosti nimajo, da bi dosegli kakšno odločitev, našli kakšno rešitev ali da bi se o čemerkoli strinjali, njihova edina obveznost je to, da se pogovarjajo. In pogovarjajo. Ure in ure. Molčati je strogo prepovedano.
Po drugi strani pa skrivnostnost, v katero bilderbergi zavijajo svoj zaprti krog, spodbuja razraščanje številnih teorij o zaroti, eni bolj nori od druge. Ena na primer pravi, da hočejo bilderbergi tiho, potiho prevzeti upravljanje sveta (ali pa so to celo že storili) in po vsem svetu uveljaviti komunizem in plansko gospodarstvo, druga pravi, ne, v resnci je vse skupaj židovska zarota, ki teži k prevladi kapitala, tretja, najbrž nič manj verjetna od drugih, pa pravi, da so bilderbergi v resnici potomci reptilov, ki so prišli iz vesolja. In tole je samo nekaj stvari, ki jim jih pripisujejo: da bilderbergu stojijo za evrom, ki naj bi bil njihova ideja, da odločilno vplivajo na izbiro ameriškega predsednika, da so nalašč povzročili zadnjo gospodarsko krizo in da nameravajo pobiti 80 odstotkov svetovnega prebivalstva. Srbi trdijo, da so bilderbergi zrušili Miloševića. Povsem brez koristi torej niso.
Bilderbergi na vso moč zmanjšujejo težo svojega vpliva, na primer tisti, ki je rekel: »Že leta in leta ta srečanja niso imela posebnega učinka, če so sploh kdaj kakšnega imela. … Ni se treba udeležiti več kot enega ali dveh, da spoznaš, da je edini razlog, da sploh prideš ta, da si privoščiš pivce ali dve.«
Miškam prepovedano
Med udeleženci so modrokrvneži in kronane glave, srečanj sta se udeležila že britanska princa Philip in Charles, nizozemska kraljica Beatrix, španska Sofia, prav tako njen mož, kralj Juan Carlos, belgijski kralj Philippe, norveški Harald, pa voditelji držav, aktualni in bivši, ministri, poslanci in senatoriji, voditelji korporacij in finančniki, vrhunski akademiki in vojaški voditelji … sami zelo zaposleni ljudje. In se zdi torej precej težko verjti, da vsi ti pomembneži, vsako leto jih povabijo od 120 do 150, za štiri dni odpovedo vse druge obveznosti, da gredo lahko … na pivo?
Novinar Jon Ronson je dolgo prepričeval bilderberge, da so se mu odprli in je leta 2001 objavil knjigo z naslovom Them: Adventures With Extremists. V njej opisuje pogovor z (lani umrlim) britanskim laburističnim politikom Denisom Healeyjem, soustanoviteljem bilderbergov. Tole je izvedel: vsaka od sodelujočij držav ima v organizacijskem odboru dva člana, po možnosti enega konservativnega in enega naprednega. Ti predlagajo seznam povabljencev, srečajo pa se dvakrat na leto. Srečanja vsako leto gosti druga država in menda izbranke niso prav nič srečne, cena je namreč astronomska: za štiri dni morajo najeti celoten hotel s petimi zvezdicami, organizirati in plačati varovanje – srečanja bilderbergov so zastražena s policijo in včasih celo z bodečo žico, da do njih ne bi prišli protestniki ali bognedaj celo kakšen novinar. Na pomoč gostiteljici z velikodušnimi prispevki priskočijo bilderbergom naklonjene korporacije. Od ne-bilderbergovskih podjetij ne vzamejo denarja, tudi če ga ta ponudijo. Mnogi si skušajo namreč kupiti vstop med bilderberge. Ker nobeno kosilo ni zastonj, še najmanj pa pri bilderbergih, od povabljencev pričakujejo, da bodo delili svojo modrost.
Kot je Ronsonu povedal nek član organizacijskega odbora, »povabljenci ne morejo kar tam sedeti kot tihe miši. Tam so za to, da govorijo. Spominjam se, kako je bilo, ko sem leta 1975 povabil Margaret Thatcher. Ni bila svetovljanka. Prva dva dni je kar sedela in nič rekla. Ljudje so začeli godrnjati. V petek zvečer je k meni pristopil senator Mathias iz Marylanda. Rekel je, tale ženska, ki si jo povabil, ni rekla še niti besede. Res bi ji moral kaj reči. In tako sem se pri večerji diskretno pogovoril z njo. Zelo ji je bilo nerodno, a čez noč je očitno razmislila, kajti naslednji dan je nenadoma skočila kvišku in imela triminutni govor. Teme se ne spomnim, a saj si lahko predstavljate. Dvorana je bila presunjena. Tule je nekaj za ljubitelje teorij zarote: zaradi tega govora so se David Rockefeller, Henry Kissinger in drugi Američani čisto zaljubili vanjo. Povabili so jo v Ameriko, jo tam z limuzinami vozili okrog in jo vsem predstavljali.«
Pač, srečanja bilderbergov so tudi valilnica talentov, saj načrtno vabijo mlade, obetavne politike in jih predstavljajo finančnikom in podjetnikom, to menda, kot je nekdo rekel, »povečuje možnosti, da dobimo pametno globalno politko«. Bill Clinton in Tony Blair sta bila oba gosta bilderbergov še preden sta postala pomembna politika. Odgovor na vprašanje, kaj to pove o možnostih za pametno globalno politiko, prepuščamo vam.
Razen kadar igrajo golf
Takole bilderbergovsko sestankovanje se zdi kar naporna reč, imajo po dva sestanka dopoldne in dva popoldne, razen seveda ob sobotah, ko zborujejo le zvečer, da lahko gostje, kot je red in navada, igrajo golf. Partnerjev in družin ne smejo pripeljati s seboj, njihovi varnostniki morajo jesti v drugi sobani. Sedežni red pri mizi je sestavljen po abecedi in ga vsako leto obrnejo, tako da eno leto sedi na čelu mize nekdo na A in naslednje leto nekdo na Z.
Zdaj med bilderberge štejejo državljane kakšnih osemnajstih držav, približno tretjina jih je iz ZDA, preostali iz zahodne Evrope. Azijcev, Afričanov in Južnoameričanov med njimi ni. Od leta 2012 organizacijski odbor vodi francoski finančnik Henri de Castries.
Vsak bilderberg bo vneto in z zanosom zanikal, da po tihem vladajo svetu, občasno pa priznajo, da se kdaj zgodi, da imajo njihova srečanja vpliv na mednarodne zadeve – na primer takrat, ko je med falklandsko vojno zahteva Velike Britanije za gospodarske sankcije proti nasprotni strani, Argentini, naletela na gluha ušesa. Vse do takrat, ko je na srečanju bilderbergov britanski zunanji minister David Owen vstal in se zagnal v zanosen govor o nujnosti sankcij, ki je očitno marsikomu spremenil mišljenje, sankcije so namreč pozneje uvedli.
Privrženci teorij zarote so prepričani, da bilderbergi v resnici vodijo svet, da so nekakšna svetovna vlada v senci. Nekdo jih je imenoval »visoki svečeniki globalizacije«, manj prijazni jim pravijo kabala ali mafija. Zadnja leta se o bilderbergih kljub njihovi skrivnostnosti – ali pa prav zaradi nje – vse več piše in pred hoteli, kjer imajo srečanja, razgraja čedalje več protestnikov. Vprašanje pa je, ali jih gospodarji sveta sploh slišijo, ko varni za bodečo žico in kordoni policistov žulijo svoje pivce.
