4. maja 1886 je ameriška Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez sklicala protest na chicaškem trgu Haymarket. Oblasti namreč niso ustregle zahtevam delavskih gibanj, naj do 1. maja uvedejo osemurni delovnik. Protest na Haymarketu ni bil niti pretirano obsežen niti pretirano nastrojen. Od ostalih podobnih, ki so pretresali tisti čas, se je razlikoval zaradi bombe neznanega porekla, ki je priletela v policijske vrste. Ubila je osem policistov, ti pa so kot povračilni ukrep streljali v množico in ranili na desetine ljudi.
130 let je preteklo od dne, ko so delavci na chicaškem trgu Haymarket zahtevali osemurni delovnik. Ta se danes spet daljša.
Pet let po tem je Druga komunistična internacionala na kongresu v Parizu prvi maj uradno prepoznala kot vsakoletni dogodek. Ta datum je postal skupni imenovalec poznejših protestov levice, ki je z njimi zahtevala uvedbo osemurnega delovnika, prepoznanje razrednih zahtev proletariata in univerzalnosti miru. Kongres je delavce prav tako pozval, naj na ta dan prekinejo delo, »kjerkoli je to mogoče na način, da delavci zaradi tega ne bodo ranjeni«.
Organizirano delavstvo propada
Sto trideset let pozneje živimo v času, ko organizirano delavstvo zanesljivo propada. Sindikati so iz vrste razlogov pohabljeni. Tradicionalni pristop k delavskim bojem – stavke, oviranje delovnega procesa in pozivanje delovnih množic k političnemu delovanju, torej razredni boj – je zamenjal socialni sporazum. Sodobni delavec s člansko izkaznico sindikata tako ne dobi veliko več od pravnega varstva in kartice ugodnosti, primerljive s to v bližnjem supermarketu.
Lea Kuhar, IDŠ: "Krajšega delovnega časa nam ni omogočil tehnološki napredek ampak ga je izbojevalo organizirano delavstvo."
Sindikati so tako začeli sodelovati in se posvetovati z upravami podjetij glede organizacij delovnega procesa. Žargonsko takšne sindikate označujemo za rumene. Torej tiste, ki mislijo, da lahko soupravljajo podjetje in tako izpolnjujejo funkcijo, ki jo je nekoč zasedal svet delavcev. Organ, ki je z nastopom korporativnega upravljanja romal na smetišče zgodovine.
Delovnik in delovna doba se daljšata
Od tehnologije smo si nekoč obetali, da nas bo razbremenila dela, a se to ni zgodilo. Medtem ko se bruto domači produkt viša, se delovnik nezadržno daljša v neprepoznane nadure, delovna doba pa se podaljšuje globoko v šestdeseta. »To, da se tehnologija razvija, ne pomeni, da bo delovni dan krajši,« poudarja Lea Kuhar z Inštituta za delavske študije.
S pomočjo tehnologije lahko določen izdelek sicer naredimo hitreje, učinkoviteje in kvalitetneje, kot smo to lahko storili nekoč. Zanj potrebujemo tudi manj delovne sile, a to ne pomeni, da bodo podjetja zaposlovala več ljudi za krajši delovni čas, saj bi to zanje pomenilo nižjo stopnjo dobička. Te ljudi je namreč treba plačati.
Višja učinkovitost pomeni, da je dela manj, zaposlenim pa se delovnik daljša.
Tehnologija ne krajša delovnega časa
Delavci so tako obsojeni na brezposelnost, tisti z zaposlitvami pa se morajo zaradi strahu pred njo ukloniti zahtevam delodajalca, ki od njih pričakuje več dela, poudarja Kuharjeva. V sodobni družbi računalnikov, pametnih telefonov in elektronske pošte tako ni nič nenavadnega, da delavec svoje delo odnaša domov in se tako odreka svojemu prostemu času. Pri tem mu je lahko v uteho le to, da si lahko privošči belo tehniko, ki mu olajšuje gospodinjska opravila in avtomobil, s katerim je pot na delo in z njega udobnejša in hitrejša. »Krajšega delovnega časa nam ni omogočil tehnološki napredek, ampak ga je izbojevalo organizirano delavstvo,« sklepa Kuharjeva.
