Nam lahko za začetek poveste, kaj se trenutno dogaja v Makedoniji?
"V Makedoniji so protesti, zdravo," če lahko parafraziram znano izjavo iz Top liste nadrealistov. Začeli so se po odločitvi predsednika države Gjorga Ivanova, da pomilosti nekatere politike, ki so bili obtoženi vohunjenja, volilnih prevar in mučenja ljudi. Protesti so se začeli povsem spontano, potem ko je nekaj ljudi pisalo na družbenih omrežjih, da bodo odšli na ulice zaradi odločitve predsednika. Že prvi dan se je zbralo nekaj tisoč ljudi, naslednje dni pa je število samo še raslo. Trenutno je na ulicah vsak dan vsaj deset tisoč ljudi. To so najštevilčnejši protesti v zgodovini Makedonije.
Kakšni so vzroki zanje?
Razlogi so globlji od samih pomilostitev. Iščemo jih lahko v kriminalnem, skorumpiranem in elitističnem načinu prakticiranja oblasti s strani vladajoče koalicije. Protesti so usmerjeni proti vladi, ki vohuni, prireja volitve, zlorablja denar vseh nas za osebne namene, zapira novinarje in politične nasprotnike.
Ko smo pri aretacijah, tudi vas je prijela policija. Lahko poveste malo več o tem?
Mene so aretirali 13. aprila, ko so se protesti vse bolj stopnjevali. Aretirali so me zaradi suma, da sem sodeloval v uničenju predsedniškega urada. Po 22 urah so me izpustili in oprostili vseh obtožb. Tega dne je bilo prijetih 13 ljudi, od njih sta dva dobila hišni pripor, preostali pa so bili oproščeni. Do mene se je policija obnašala korektno, toda vsaj dve osebi sta bili pri aretaciji poškodovani. Eden je imel poškodbe brade, drugi nog. Tega večera so poškodovali tudi enega novinarja.
Kakšen je bil občutek biti v makedonskem zaporu, za katere si lahko predstavljamo, da niso najbolj prijetni?
Zanimivosti
Priložnost: V štirih dneh brezplačno do hipno diplome - delavnica, ki vas bo navdušila!
Teh 22 ur sem bil v zaporu na policijski postaji, ki je vseeno malo boljši od drugih. Zapor je bil dokaj čist, z dvema posteljama in malim oknom, toda brez gretja. Dobil sem sendvič in sok. Ampak mi pravzaprav ni bilo do hrane, niti do pijače, ko sem bil tam. Notri ni bilo ničesar za brati ali pisati. V zaporu lahko samo ležiš in razmišljaš o tem, kar se ti je zgodilo, ter o tem, kar se ti lahko še zgodi. Ker pa sem vedel, da sem nedolžen, me ni bilo preveč strah, čeprav mi je odvetnica dejala, da bi me lahko priprli za 30 dni zaradi nevarnosti, da ponovim dejanje. Pravzaprav je šlo za politično odločitev. V medijih je bil zaradi moje aretacije buren odziv, ker pa niso imeli nobenih posnetkov proti meni, so me morali izpustiti, saj bi preveč izgubili, če bi me zadržali.
Je pozneje prišlo še do kakšnih aretacij?
Prav včeraj se je, zaradi razgrajanja, začel nov val aretacij. Aretirali so moje prijatelje iz Levice, Zdravka Saveskega in Vladimirja Kurnovskega. Zanju so izdali hišni pripor, ki bo trajal osem dni. Rekli so mi, da ju je sodnik želel osvoboditi, ampak ju zaradi pritiskov z višjih instanc ni mogel. Kot kompromis sta dobila hišni pripor, a verjetno se bodo na odločitev pritožili in ju premestili v pripor. Onadva sta edina, ki sta bila tokrat aretirana. Nove aretacije so prišle prav v času, ko so nekateri predstavniki oblasti javno izjavili, da bodo zahtevali prepoved določenih strank in drugih organizacij. Medtem pa se je začel tudi lov na pripadnike levičarskega gibanja Solidarnost, ki so jih obtožili, da so tuji plačanci, ki delujejo proti interesom države.
Kljub vsemu se zdi, da so ti napadi levico v Makedoniji okrepili, in ne oslabili. Odnosi med Levico, Solidarnostjo in Lenko (gibanjem za socialno pravičnost, op. a.) so zadnje čase najboljši. Tudi medijska pozornost, ki jo levica dobiva v zadnjem času, je večja kot kadarkoli. Zato upam reči, da prihaja v Makedoniji čas levice.
Znano je, da obstajajo napetosti med Albanci in Makedonci. Zdaj pa skupaj odhajate na demonstracije?
Medetnične napetosti so vse manjše in se pojavljajo samo občasno, ko obstaja problem v družbi, ki se ga lahko tako zakrije. Mislim, da Albanci odhajajo na proteste kot vsi preostali državljani. Sicer pa je v takšni množici ljudi težko reči, kdo je Albanec. Te proteste so poimenovali za "pisano revolucijo", ker mečemo balone z barvami na spomenike in zgradbe, ki so del groznega projekta Skopje 2014. Revolucija je verjetno premočna beseda za to, kar se dogaja trenutno, da je pisana, pa povsem drži in je odličen opis situacije. Pisanost je simbol različnosti, ki je prisotna na protestih. Na njih lahko vidimo mlade, starejše, starše z otroki, ljudi v vozičkih, pripadnike različnih strank, gibanj, organizacij in pa tudi ljudi, ki niso člani niti ene stranke, ljudi različnih nacionalnosti in opredelitev.
Kakšna je zdaj situacija z begunci? Ali ljudje podpirajo vladne politike izgradnje žičnate ograje po celotni meji z Grčijo?
Begunci prek Makedonije že nekaj časa ne morejo več iti. Še vedno pa jih je okoli tisoč ujetih v centru v Tabanovcih, pred mejo s Srbijo. Razmere tam so katastrofalne, ne ve se, kaj bo z njimi. V kampu Idomeni, na grški strani makedonske južne meje, pa jih je približno deset tisoč. Tudi tam so razmere katastrofalne. Občasno poskušajo prečkati mejo in priti v Makedonijo ter prek nje v Evropo, toda za zdaj so bili vsi poskusi neuspešni. Pred izbruhom politične krize in protestov so begunci dobivali veliko medijske pozornosti, zdaj pa je te vse manj.
Za junija so razpisane volitve, a opozicijske stranke na njih ne želijo sodelovati. Ali volitve sploh bodo?
Protestiramo tudi zato, da volitev tako hitro ne bi bilo, ker še niso izpolnjeni pogoji za poštene volitve. Skoraj noben izmed predpogojev, ki so bili zahtevani, ni bil izpolnjen. Volilni imenik ni prečiščen, mediji niso reformirani … Veliko strank, vključno z Levico, je najavilo bojkot volitev.
Kakšne so tvoje napovedi za v prihodnje?
Glede na to, da so vse institucije povsem podsekane in ne obstajajo nikakršni predpogoji za volitve, vidim dva možna izhoda iz krize. Prvi je, da se spet začnejo pogovori, podobni tistim iz lanskega leta, v katerih pa bi odpravili vse napake. To bi pomenilo povečanje transparentnosti pogovorov in vključevanje državljanov vanje. Dodati pa bi morali tudi nove zahteve, a to se zdi neizvedljivo, ker vladajoča VMRTO ne želi sesti za pogajalski stol, saj vedo, da je z njimi konec. Drugi izhod vidim prek tega, da državljani vzamejo stvari v svoje roke in prevzamejo institucije, da nekako oblikujejo ljudsko oblast. Karkoli pa se bo zgodilo, so dnevi te vlade šteti.
