Shandra je ena od žensk, ki so v upanju na boljše življenje zapustile svoje države in se znašle v peklu prisilne prostitucije. Njena zgodba je naravnost grozljiva, a nikakor ni edina in prav gotovo bi podobno lahko našli tudi v Sloveniji.
Selitev
"V ZDA sem prišla v začetku junija 2001. Zame je bila Amerika dežela priložnosti. Ko sem šla skozi emigracijski postopek, sem bila navdušena. Zame je to pomenilo nov začetek v novi državi, ki sem jo poznala samo prek televizije," je povedala Shandra. Najprej je prispela v New York in tam jo je čakal moški z imenom Johnny. Pričakovala je, da jo bo odpeljal do hotela, v katerem bo delala. "Podatek, da naj bi delala v hotelu v Chicagu, peljali pa so me v New York, dobro govori o tem, kako naivna sem bila." Bila je stara 24 let in preprosto ni vedela, v kaj se spušča. Shandra je sicer v Indoneziji diplomirala na fakulteti za finance, iz bančnega menedžerstva: "Delala sem za mednarodno banko kot analistka, vendar je Azijo 1998. leta najprej prizadela ekonomska kriza in nato še politični izgredi." Takrat je izgubila službo. "Da bi lahko preživljala svojo triletno hčerko, sem se odločila, da odidem v ZDA. Našla sem oglas, ki je iskal pomoč pri vodenju hotelov v ZDA," opisuje. Zahtevali so, da zna vsaj malo angleško, poleg tega je morala plačati 2700 dolarjev (takrat približno 2400 evrov). "Imela sem ogromno razgovorov in niti enkrat nisem posumila, da bi lahko bilo kaj narobe. Opravila sem vse teste in dobila službo."
"Potem ko sem povedala svojo zgodbo, so do mene prišli predstavniki indonezijske vlade in zahtevali, naj umaknem izjavo, da mi niso hoteli pomagati."
Prihod v ZDA
Na letališče JFK je prišla s štirimi drugimi ženskami in že tam so jih razdelili v dve skupini. Johnny ji je pobral vse dokumente in jo odpeljal do avtomobila s še dvema drugima ženskama. Voznik jih je odpeljal do Queensa in ustavil avtomobil. Johnny jim je rekel, naj se presedejo v drug avtomobil, kjer mu je voznik izročil denar. "Takrat sem pomislila, da nekaj ni v redu, a sem sama sebi dejala, naj me ne skrbi." Drugi voznik jih je peljal le nekaj kilometrov stran in tam so se morale ženske še enkrat presesti v drug avtomobil; tudi v tem primeru je voznik izročil denar prvemu. Nato se je to zgodilo še enkrat. Tretji voznik jih je pripeljal do stavbe, na kateri je pisalo Mama san. Takrat so ženske ugotovile, kam so jih pripeljali, saj Mama san pomeni bordel. A za beg je bilo prepozno. Moški jih je s pištolo prisilil, da so vstopile v stavbo, in tam so takoj videle, v kakšen pekel so prišle.
Bordel Mama san
Moški je potrkal na vrata in zavpil: "Mama san, novo dekle." "Vrata so se odprla in na tleh sem zagledala deklico, stara je bila okoli dvanajst let. Skupina moških jo je pretepala in iz nosu ter ust ji je tekla kri. Vpila je od bolečin. Eden od moških je prišel do mene z bejzbolskim kijem in mi zagrozil z njim. Že nekaj ur po tem, ko sem prišla v ZDA, sem bila prisiljena v spolni odnos." Povedala je, da je bila prestrašena do smrti, a da je nekaj kliknilo v njej. "Vklopil se je moj samoohranitveni nagon. Vedela sem, da moram napraviti, kar zahtevajo od mene." Naslednji dan je do njih prišel Johnny in jim povedal, da je prišlo do pomote. Še isti dan naj bi se fotografirale za osebne izkaznice in odpeljali naj bi jih do hotela, kjer bi delale. "Po tem, kar sem doživela, se mi je zdel kot angel. Verjela sem, da je nočne more konec." Odpeljal jih je po nove "uniforme", pri tem pa jih je vseskozi pazil oboroženi moški. Po "nakupih" so jih ponovno razdelili in Shandro so odpeljali do zvodnika. Povedala je, da so bili njeni zvodniki Indonezijec, Tajvanec, Malezijec in Američan: "Najhuje pri vsem skupaj je bilo, da je imel eden od moških policijsko značko. Še danes ne vem, ali je bil pravi policist ali ne."
Po Shandrinem mnenju bi morali stranke, ki imajo spolne odnose s kupljenimi ženskami, dati na seznam spolnih plenilcev.
Dolg
Zvodnik ji je dejal, da jim dolguje 30 tisoč dolarjev in da mora dolg odplačati tako, da za spolne usluge zahteva po sto dolarjev. V naslednjih tednih je "delala" v različnih bordelih, stanovanjih in hotelih. "Redko sem bila dva dni na isti lokaciji in pravzaprav nikoli nisem vedela, kje sploh sem." Povedala je, da je bilo povsod polno kokaina in drugih drog ter seveda alkohola. "Najprej so me s pištolo prisilili, da sem jemala kokain, nato sem ga jemala sama, saj je bilo tako lažje živeti. Štiriindvajset ur na dan smo sedele gole in čakale na stranke in samo takrat smo imele mir, razen če so nas med premori posiljevali zvodniki." Vsa dekleta, ki so delala z njo, so prihajala iz Azije, a so z njimi delale tudi ženske, ki niso bile spolne sužnje. "Bile so prostitutke, ki so lahko prosto prihajale in odhajale. Vsaj na videz."
Kazinoji
Navadno so jo okoli polnoči odpeljali v kazino. "Oblekli so me kot princesko in moj zvodnik je bil videti kot moj telesni stražar, a je vseskozi držal pištolo na mojem hrbtu. Nismo šli skozi glavni vhod, ampak skozi vhod za zaposlene in v dvigalo za perilo." Za vsako stranko je imela časa 45 minut, nato pa se je prestavila v drugo sobo. "Ker sem ubogala, me niso tepli, ampak mnoge stranke so bile nasilne. Imela sem občutek, da so pripadniki azijske mafije, ampak med njimi so bili tudi belci, črnci, Južnoameričani. Bili so starci in študentje in bila sem njihova lastnina za 45 minut. Storiti sem morala, kar so zahtevali, ali pa so me mučili."
Pobeg
Neko noč je bila zaklenjena v podstrešju bordela v Connecticutu in ugotovila je, da lahko odpre okno. Zvezala je rjuhe skupaj in splezala ven. Vendar je bilo do tal predaleč in ni imela druge izbire, kot da spleza nazaj. Nato pa so jo nekega dne odpeljali nazaj v bordel Mama san, kamor so jo peljali prvi dan, ko je prišla v ZDA. Tam je spoznala 15-letno dekle, ki jo je poimenovala Nina. Ugotovili sta, da lahko z žlico odpreta rešetke na oknu stranišča. "Odprli sva vse pipe, da ne bi nihče slišal, kaj počneva." Uspelo jima je splezati skozi okno in zbežati. Ena od žensk, ki je bila sicer njihova "nadrejena", jima je pred tem dala številko moškega, ki naj bi ga poklicali, če jima slučajno uspe pobegniti. Moškega sta res poklicali in odpeljal ju je do hotela. Dejal jima je, naj počakata tam, dokler jima ne najde službe. Moški je skrbel zanju in jima dajal hrano, a ju kmalu začel siliti v prostitucijo. Izkazalo se je, da je ženska, ki jima je dala telefonsko številko, sodelovala z njim in poskušala na takšen način dobiti nova dekleta zanj. Ker se nista hoteli podrediti, jima je dejal, da je poklical Johnnyja. "Takrat pa se mi je vendarle nasmehnila sreča," pravi Shandra. Z Nino je zbežala iz hotela, zvodniku je sicer Nino žal uspelo zadržati. Shandrapa je tekla proti policijski postaji in policistom povedala svojo zgodbo. Niso ji verjeli in so jo dobesedno nagnali nazaj na cesto, zato je odšla do indonezijskega konzulata, a ji tudi tam niso pomagali. Več dni je, čeprav se je že nagibalo k zimi, preživela na prostem.
FBI
"Ljudem sem pripovedovala svojo zgodbo, a mi nihče ni verjel," pove Shandra. Nato pa je do nje prišel moški z imenom Eddy, ki ji je kupil hrano in njeno zgodbo povedal agentu FBI. Odpeljal jo je na policijsko postajo, kjer sta jo izprašala dva detektiva. "Pokazala sem jim tudi svoj dnevnik, v katerem sem opisala, kaj se je dogajalo." Detektive in policiste je odpeljala do bordela; pravi, da je bilo kot v akcijskem filmu. Policija je vdrla v bordel in aretirala Johnnyja ter še nekaj moških. "Bila sem presrečna, ko sem videla, da so rešili tudi Nino." Večina vpletenih je bila nato obsojena zaradi tako imenovane trgovine z belim blagom, a je proces trajal več let. Shandra se je kljub vsemu odločila ostati v ZDA in leta 2004 se je ponovno srečala s svojo hčerko. "Po petnajstih letih še zmeraj ne morem spati. Moja razmerja z moškimi so daleč od normalnega in še danes obiskujem psihiatra, tudi zato, da mi predpiše antidepresive." Shandra je povedala svojo zgodbo predvsem zato, da bi pomagala tovrstnim žrtvam. S tem namenom je tudi osnovala organizacijo Mentari, ki žrtvam pomaga, da se spet integrirajo v družbo. "Problem ni le v zvodnikih in strankah. Treba je ljudi izobraziti. V prostitutkah ne vidijo žrtev, ampak kriminalce, zato raje pogledajo stran, kot da bi pomagali." Shandra je preživela kot spolna sužnja približno pet mesecev, a bo posledice, predvsem psihične, čutila vse življenje.
