Spoznala ga je med študijem sredi sedemdesetih let, vendar se z njim ni nikoli družila.
Takrat je Šešelj študiral na pravni fakulteti in bil eden izmed vodilnih v študentskem fakultetnem odboru. Leta 1976 je postal asistent na fakulteti za politične vede. »Vsi smo menili, da je genialec, imel je fotografski spomin, s seboj je vedno imel zvezek in bil aktiven pri pouku. Že takrat se je zoperstavljal profesorjem v debatah.«
Kot pravi, se sicer ni nikoli družila z njim in ga po končanem študiju ni nikoli videla. »Kot se spomnim, je bil v tistih časih marksist. Ženske ga niso ravno marale, čeprav je bil asistent in so vse vedele, da je zelo pameten, so se mu posmehovale. Dekleta smo ga skrivaj klicala Ćoso, ker ni bil ravno poraščen po obrazu,« pove o njegovi nepriljubljenosti pri nežnejšem spolu.
V študentskih letih Šešelj med dekleti ni bil ravno priljubljen, kot nam pove sogovornica, so se mu ženske posmehovale.
»Nikoli si nisem mislila, da bi lahko kdorkoli od mojih sošolcev ali kolegov zašel v tovrstne šovinistično-nacionalistične vode, kaj šele, da bodo postali ideologi nasilja in vojne v imenu nacionalizmov. Šele v letih pred vojno in med njo sem se soočala s prijatelji, ki so kar naenkrat postali Srbi, Hrvati in muslimani.«
Nato našteje tragične zgodbe, ko so pari naenkrat začeli razpadati, tudi zaradi nacionalnih razlik. »Prijateljica ni bila srečna v zakonu, bila je že poročena, z otroki in je nesrečo pripisovala nacionalnim razlikam med možem in njo. Pred otroki ga je klicala ustaša in jih učila v veri srbskega nacionalizma, ki mu je bila podvržena kot podpornica Velike Srbije. Kasneje je pustila moža in z otroki odšla v Avstralijo, mož pa je kmalu nato umrl. Predvidevam, da od muk in žalosti. Podobno je bilo z mojim prijateljem, novinarjem Ilijo Guzino, in nešteto drugimi, na vseh straneh in koncih. Obstajajo pa tudi bolj svetle zgodbe in pari, ki so ostali skupaj do danes,« za konec pove Šešljeva znanka iz študentskih dni.
