Že dolgo je znano, da Janez Janša stranko vodi zelo avtokratsko in da se ljudje, ki se z njim ne strinjajo, hitro znajdejo na izhodnih vratih te politične stranke. Ivo Hvalica je izstopil že davnega leta 2001. Stranko je pred volitvami leta 2011 zapustil Gregor Virant, sledil je izstop Mihe Brejca, očeta Virantove soproge. Od stranke se je v tem času oddaljil tudi Peter Jambrek, ki je takrat celo dejal, da za stranko voli frustrirani nižji stroj. Pozneje je izjavil, da bi bilo za slovensko politiko bolje, če bi se Janša ukvarjal s čim drugim. Iz stranke je avgusta 2013 izstopil tudi nekdanji kontroverzni župan SDS Pavle Rupar, v istem času pa tudi Franc Pojbič, ki je brat še vedno aktualnega poslanca Marjana Pojbiča. Nekaj mesecev pred njima je iz strankinih organov izstopil nekdanji minister v Janševi vladi Žiga Turk. V strankini nemilosti pa je že nekaj časa še eden izmed vodilnih mož, Andrej Vizjak, ki je bil v prvi Janševi vladi celo minister za gospodarstvo, a je v času, ko je bil njihov vodja v zaporu, kritiziral vodenje prvaka stranke. Iz podobnih razlogov leta 2014 za evropsko poslanko po desetih letih ni smela več kandidirati niti Romana Jordan. Tudi sama je namreč izrazila dvom v primernost, da stranko vodi Janša, ki je bil takrat v zaporu.
»Moja pot ob Pučniku«, kot sem naslovila knjigo, ne bo nikoli zaključena in vselej se z velikim spoštovanjem spominjam obdobja, ko mi je bilo dano delati zanj in za naše skupne ideale. Končujem pa z dnem 9. marec 2016, torej na rojstni dan dr. Jožeta Pučnika, neko drugo pot – članstvo v stranki, ki sem ji posvetila 26 let svojega življenja, zvestobe in nepojmljivega izgorevanja za uresničitev idealov, ki jih je prebudila Slovenska pomlad. Nikoli nisem verjela, da me bodo razmere prignale do te odločitve, a kar je preveč, je preveč, pravi stari rek. Po dobrem letu, natančneje 19. januarja 2015, odkar so posamezniki na stranki ugotovili, da tam ni več prostora zame, sem končno dojela, da torej tudi v članstvo stranke ne sodim več in da sem dolžna ta korak storiti zaradi Pučnika, ki ne bi dovoljeval, da bi iz stranke odhajali ljudje, ki so zanjo in Slovenijo veliko storili. V zadnjem času me namreč preseneča, kako zlahka se vodstvo stranke odreka posameznim zaslužnim članom SDS. Takšno ravnanje ne sodi med vrednote, ki jih je Jože vselej zagovarjal s svojo poštenostjo, načelnostjo in demokratičnim pristopom do ljudi. Moj izstop iz stranke naj bo torej v evidenci članstva zabeležen z dnem 9. marec 2016, na dan njegovega rojstnega dne. V ta namen tudi pošiljam izjavo nekoliko dni pred tem datumom, ker poznam utečeni postopek izstopa oziroma vstopa v stranko.
Ničesar mi ne dolgujete, razen spoštovanja resnice, ki jo ljudem zdaj nekateri prikazujejo v napačni luči – tega pa vam ne dovolim! Vsaka napisana in izgovorjena beseda v vseh teh letih je prihajala iz srca, zato je moja vest čista. Izprašajo pa naj si jo tisti, ki so se zavili v gluhi molk tedaj, ko bi bilo treba spregovoriti in zahtevati pojasnilo tako z moje strani kot s strani ničeve sprenevedavosti nekaterih v hiši, zakaj sem tistega januarskega jutra za vedno zapustila prostore, ki so bili moj drugi dom. Nekajkrat sem glede na moj emšo predlagala predsedniku, da je čas za slovo, pa moji predlogi niso bili uslišani – kako vse drugače bi bilo! Zdajšnja sporočila po telefonu, kako ljudje sprašujejo po meni, in neumestno dopovedovanje mojim, doslej še strankarskim prijateljem, da mi ničesar ne zamerite (vi meni??), pošiljanje čestitk za osebni praznik preko tajništva in druga početja lahko mirne duše opustite, kajti ta čas je minil. Moj svet se ni sesul, kako mi je pri duši, pa ve le Bog. Me je pa današnje dejanje očistilo, ali je očistilo tudi vas, pa presodite sami.
Da ne bi kdo pomislil, da sem se okoristila z diamantnim priznanjem, ga vračam stranki, tako kot sem ji ob odhodu vrnila nekoliko preveč nakazan honorar, vračam pa seveda tudi člansko izkaznico.
Vera Ban
