Turška tiskovna agencija Anadolu news trdi, da so spopade začeli pripadniki separatistične organizacije PKK, ki jo turška vlada in Zahod obtožujeta terorizma. Neizrečeno ostaja dejstvo, da vladajoča stranka AKP na junijskih volitvah ni dobila pričakovane dvotretjinske večine, s katero bi lahko stranka razširila pooblastila turškega predsednika. Stranki AKP ni zdrsnilo le pri tem cilju, izgubila je celo absolutno večino v parlamentu. Sledila je Erdoganova enostranska odpoved mirovnemu procesu s PKK in ponovna vojna proti tej t. i. teroristični skupini. Vse do predčasnih volitev novembra so analitiki menili, da Erdoganovo rožljanje z orožjem igra na strune nacionalistov, ki že vse od pogodbe v Sevresu (1920) gojijo patološki strah pred kosanjem Turčije po etničnih mejah, stroka je to celo poimenovala sevreški sindrom.
Iz vojne za glasove v državljansko vojno
Erdoganu in njegovi stranki AKP je na novembrskih volitvah preostalim strankam res uspelo odščipniti ključne odstotke za absolutno večino. AKP zdaj vlada brez koalicijskega partnerja, a presenetljivo ni ustavila vojne proti ponovno dvigajočim se kurdskim aktivistom na JV države.
Mesta v Sirnaku, provinci na JV Turčije, ostajajo pod 24-urno policijsko uro. Od srede decembra je bilo v njih ubitih vsaj 115 kurdskih upornikov. 1700 kurdskih upornikov je bilo ubitih v spopadih od konca julija, poroča turška tiskovna agencija Anadolu.
Sledili so hladni meseci, ko je sopredsednik (v kurdskih levičarskih organizacijah se predsedstvo deli na predsednika in predsednico) prokurdske stranke HDP Selahattin Demirtas za las ušel poskusu atentata.
Okrepljeni Kurdi iščejo strateškega zaveznika
Kurdi, predvsem stranka PKK, pod vodstvom katere so sirski Kurdi pokrajino Rožava ubranili pred terorjem t. i. Islamske države, so nato napovedali, da niso več nikogaršnji najemnik. Eden od ustanoviteljev stranke PKK, zdaj sopredsednik Zveze kurdskih skupnosti, Cemil Bayik, je na začetku decembra napovedal, da so Kurdi sila zase in nič več podaljšana roka ruskih ali ameriških interesov. »Motijo se tisti, ki menijo, da lahko zgradijo taktični odnos in Kurde izkoristijo, ker so dobri borci, ter tako uveljavljajo svoje ekonomske in vojaške interese,« pravi Bayik: »Kurdi so vzeli svojo usodo v svoje roke.«
Vsota vseh strahov: kurdska država na turški meji
Čeprav so Kurdi edini borci na terenu, ki bi s svojo sekularnostjo in feminizmom lahko ustavili napredovanje radikalnega islamizma, jih turška država napada izza hrbta. Razlog temu je grožnja kurdskega separatizma v JV Turčiji, ki bi ga avtonomija sirskih Kurdov na južni meji Turčije le še podžgala.
Recep Tayyip Erdogan, predsednik Turčije pravi: »Kurdski aktivisti bodo pokopani v jarkih, ki so jih izkopali.«
Erdogan je imel glede tega pripravljen alternativen scenarij. Sever Sirije je poskušal s pomočjo proturških milic očistiti vpliva Islamske države in tam vzpostaviti begunski koridor, po možnosti nadzorovan s turškimi vojaškimi silami. Tako bi dosegel dva strateška cilja, rešil bi pereče vprašanje beguncev in nevtraliziral kurdske želje po lastni državi. Načrte mu je prekrižala ruska intervencija, ki je zelo učinkovito bombardirala omenjene turkmenske milice.
