Novice Svet24

Matej Klarič

Kar 35 let let proučuje Bližnji vzhod Zlatko Dizdarević je dolgoletni novinar, pisatelj in diplomat, ki danes živi in dela v Sarajevu. Bil je urednik in dopisnik legendarnega sarajevskega časopisa Oslobođenje. Na Bližnjem vzhodu je bil veleposlanik BiH v Jordaniji, Iraku, Siriji in Libanonu, kjer je preživel trinajst let svojega življenja. Je tudi avtor devetih knjig, objavljenih v osmih državah po svetu.

Kot pravi Dizdarević, smo ljudje v Evropi in ZDA žrtve oblikovanja predstav o Bližnjem vzhodu in svetu, ki ne odraža resničnega stanja. Takšno prikazovanje služi interesom najmočnejših, ki nato lahko kujejo dobičke. Čeprav se več kot 35 let ukvarja z islamom, je tudi sam vedno znova presenečen, kako drugačna je situacija tam, ko jo vidi na lastne oči: »Ne gre samo za točnost informacij, temveč tudi za to, kako gledamo na zadeve, kako dojemamo stvari. V zadnjih letih sem bil štirikrat v Damasku, glavnem mestu Sirije. Nazadnje pred tremi meseci. Oglasil sem se stari prijateljici iz Pariza. Poklical sem jo iz hotela v Damasku in odgovorila mi je, da lažem. Presenečen sem rekel, da kako me lahko po toliko letih prijateljevanja obtoži česa takega. Nato, ko je spoznala, da govorim resnico, se je opravičila in dejala, da ji tega nihče ne bi verjel.«

Ustvarjanje novih sovražnikov

Leta 1945, po velikem uničenju zaradi druge svetovne vojne, je bil svet povsem drugačen kot danes. Dizdarević pojasnjuje: »Evropa je bila usmerjena v prihodnost, prevladoval je optimizem. Ljudje so bili polni humanizma. Gradila se je socialna država, zdravstvene institucije ipd. Nastali so Združeni narodi, z namenom varovanja človekovih pravic, pravila so bila celo v hladni vojni bolj spoštovana kot danes.«

Po padcu Sovjetske zveze Zahod ni imel več nobenega sovražnika. Vzpon terorizma sovpada ravno s tem obdobjem. Talibani, ki so zakuhali napad na newyorška dvojčka, so produkt ZDA. Dizdarević razlaga: »Ustvarili so jih za borbo proti Sovjetom v Afganistanu. Šlo je za nepismene Pakistance, ki so jih vojaško urili v verskih šolah.« Kot je znano, so ZDA nekaj desetletij pozneje napadle te iste talibane v Afganistanu.

Isis ustvarjen v Iraku

Leta 2003 so ZDA napadle Irak, ker naj bi imel orožje za množično uničenje. Pozneje se je izkazalo, da to ni bilo res. In prav tu je bil kmalu po napadu rojen Isis. Dizdarević razlaga, da ni bilo prvič, da so islamistični teroristi ušli izpod nadzora: »Enako je bilo s Pakistanom in z Afganistanom. Vsakič se je zgodilo, da so z Zahoda, oborožene in zavestno ustvarjene za destabilizacijo držav, v določenem trenutku začele delovati po svoje in niso želele vrniti orožja.«

Arhiv Svet24

V Siriji pred vojno odkrili nafto

Sirija je bila pred vojno ena izmed najbolj razvitih držav v regiji, z razvitim socialnim sistemom, podobnim Jugoslaviji, brezplačnim šolstvom, zdravstvom, subvencioniranimi stanovanji. Bila je edina država v regiji z dovolj hrane in energije in je presežke lahko celo namenila izvozu. Dizdarević pojasnjuje: Sirija je bila država brez dolarja dolga svetovni banki in IMF, zaradi česar Zahod ni mogel vplivati nanjo. Poleg tega je pomembno dejstvo, da je država geostrateško na poti plinovodov v Sredozemlje. Kot nadaljuje, je bilo pomembno še eno odkritje: »V sirskem morju so leta 2009 odkrili ogromne količine nafte in zemeljskega plina. Seveda se je takoj postavilo vprašanje, kdo bo imel od tega dobičke.« 

Zunanji minister ZDA na obisku

Zanimiva je tudi zgodba o obisku Johna Kerryja v Siriji, ki je prišel tja po odkritju zalog nafte. Sirija ima še danes nacionalizirana nahajališča nafte, zato je korporacije ne morejo črpati pod svojimi pogoji. To je minister želel spremeniti. Dizdarević dogodek opisuje takole: »Na večerji je Kerry zahteval ugodnosti za svoje partnerje pri energetskih poslih, spremembo dobrih odnosov z Iranom in verjetno še marsikaj drugega. Ker tega ni dobil, je sledila krvava vojna.« Nam so vojno predstavili kot vojno proti diktatorju, za svobodo ljudstva. Toda koliko je Zahodu mar za ljudstvo, kažejo slike iz Iraka, Libije, Afganistana.

Začetek vojne v Siriji  

Vse se je začelo z arabsko pomladjo, ki je zajela tudi Sirijo. Tudi tam so bili v prvih vrstah intelektualci in študentje. Ko se je začela vojna v Siriji, je bil Dizdarević ravno v državi: »Ni šlo za spontani proces demokratizacije. Rezultat danes so razbite sekularne države. Po znanem receptu je Zahod v državi oborožil vse možne nasprotnike predsednika Asada. Cijini dokumenti kažejo, da se je 17 tisoč ljudi iz Libije oboroženih odšlo vojskovat v Sirijo.«

Reuters

Zaostrovanje razmer in večstrankarske volitve

Na Zahodu so verjeli, da bo v državi prišlo do hitre menjave oblasti, po »vzoru« Iraka in Libije. Kot vidimo, vojna traja že skoraj pet let. Dizdarević analizira: »Za alternativo so ponudili ljudi, desetkrat hujše od Asada. Zato je na volitvah leta 2013, ki se jih je udeležilo 86 odstotkov vseh vpisanih, kar 82 odstotkov ljudi volilo zanj. Takrat sem še bil tam in videl, da so bile volitve korektne. To je sporočila tudi mednarodna komisija, katere poročilo nikoli ni bilo objavljeno.«

Nedemokratični režimi omogočali varnost

Dizdarević razlaga, da čeprav so bili sistemi na Bližnjem vzhodu nedemokratični, so vseeno omogočali neko varnost in postopne spremembe. Tudi v Siriji: »Število turistov je pred vojno vse bolj raslo, država se je odpirala za tuja podjetja in demokratizirala. Na ulicah si lahko videl KFC, Benetton ipd. Kar 60 odstotkov vseh tujih podjetij pod raznimi imeni še vedno posluje v Siriji.«

Umrla ideja, zgrajena po letu 1945

»Korporacije rušijo povojni sistem, ker z njim ne morejo priti do naravnih virov. To lahko dosežejo samo s silo. Vsaka velika sila gre lahko danes v imenu demokracije v vojne. Človeško življenje ni vredno več nič. Želijo poceni in maksimalno izkoristiti vire. Da bi to lahko počele, države ne smejo imeti izobraženih ljudi, razvitega srednjega razreda. Vse je samo še stvar golega interesa. Če države ne pristanejo na te pogoje, se gre v njihovo rušenje,« opisuje Dizdarević in ob tem izpostavi nedemokratično Savdsko Arabijo, ki je nihče ne želi napasti, ker služi interesom Zahoda. »Moj zaključek je, da politiki, vodje korporacij in skrajne skupine sodelujejo, ker hranijo drug drugega. Nestabilnost, panika, kolektivno sovraštvo gredo z roko v roki z večanjem pooblastil varnostnim službam. Človekove pravice niso pomembne. Najbolj desne politične strukture pa bodo zmagovale na volitvah.«

Mladi edino rešitev vidijo v smrti

Kako se mladi odločijo, da bodo prešli med islamiste in se podali v smrt? »V predmestjih velikih mest je na milijone mladih, ki nimajo nikakršne perspektive, so neizobraženi, ponižani in vedo, da nikoli ne bodo imeli kakršnekoli prihodnosti, služb. Ko z njimi preživiš nekaj časa, ti postane jasno, zakaj jim smrt pomeni rešitev in zakaj jih lahko novačijo skrajne skupine. Predstavljajo idealno bazo za terorizem,« pravi Dizdarević.

Nekatere žrtve pomembnejše od drugih

Po napadih v Parizu je ves svet preplavilo žalovanje. Stavbe v mestih so obarvali v barve francoske zastave. Dizdarević pa opozarja na dvoličnost Zahoda: »Dan pred napadi je samooklicani Isis ranil 500 in ubil 50 ljudi v Bejrutu. Nihče ni o tem izvedel skoraj ničesar. Tri dni pred tem je Savdska Arabija v Jemnu ubila 135 civilistov, tudi tega ni omenil nihče. Naš miselni prostor je ustvarjen na tak način, da nam to ni pomembno.«

Topovska hrana v igri velikih

Tajne prostotrgovinske sporazume vidi kot nadaljevanje te smeri: »TTIP je rušenje osnovne zaščite, vzpostavljene po drugi svetovni vojni. Surovo se ukinjajo vse pridobljene pravice.« Pri tem, kot zaključi, so naše države topovska hrana v igri velikih igralcev. Zato prihodnost ne bo toliko odvisna od nas kot od dogajanja drugod.