Glavni razlog, da je prestolnica še vedno varnostno blokirana, je iskanje ključnega osumljenca za teroristične napade v Parizu, najbolj iskanega moškega v Evropi, Salaha Abdeslama. Prizori, ki jih lahko spremljamo v vojaških filmih in so se nedolgo nazaj zdeli nemogoči, so tako čez noč postali običajni za prebivalce Bruslja.
ŠOK OB ZASTRAŽENEM MESTU
Tisa Kosem, ki je zaposlena pri svetovni veterinarski organizaciji, razlaga, da je bila v soboto vest o razglašenih razmerah precej neprijetna informacija: »Po napornem tednu nismo mogli narediti ničesar drugega kot ostati doma in spremljati novice.« Matej Purger, ki je s trebuhom za kruhom odšel v Bruselj, pravi, da je bil ta dan zanj izredno napet.
Ulice so prazne, razen vojske in policije ljudi na njih ni veliko.
»Cel dan sem preživel na internetu in iskal informacije o tem, kaj se dogaja. V centru, kjer prebivam, so sirene tulile cel dan.« Tudi Teo Jarc, ki kruh služi kot plačana stažerka v evropskem parlamentu, je razplet presenetil. »V soboto sem bila na izletu na Nizozemskem, šele tam sem izvedela, kaj se dogaja. Pričakovala sem, da se bo do nedelje, ko se bomo vrnili, že vse uredilo. Pravi šok nas je doletel, ko smo v nedeljo prišli v zastraženo mesto.«
Med vračanjem izposojenega avtomobila je bila ravno blizu Midi, ene izmed glavnih postaj. »Situacija tam je bila grozna, veliko je bilo policije, vojske, reševalcev, sirene so nenehno tulile. Množice ljudi so čakale na prevoz in stale v vrsti na ulici. Ljudje so se vozili s taksiji, saj drugega prevoza ni bilo. V tistem trenutku me je poklical prijatelj in dejal, naj se umaknem iz tega predela, saj se je ravno tam pripravljala vojaška akcija,« je situacijo opisala Tea.
PARALIZIRANA PRESTOLNICA
Medtem so že začeli voziti avtobusi, podzemni promet pa ostaja zaprt, zato je ljudem onemogočen odhod na delo. Na vprašanje, ali ljudje hodijo v službe, Tisa odgovarja: »Sama sem v službo prišla peš. V naši pisarni smo v tem trenutku trije, ostalih pet dela od doma, ker brez prevoza ne morejo priti v službo ali pa imajo otroke, ki jih ne morejo pustiti v šoli. Veliko delavcev v javnem prometu je odpovedalo prihod v službo, zato se srečujejo s pomanjkanjem delavcev.«
Podobno pravi tudi Tea: »V pisarni sem trenutno sama, večina dela od doma, tako da se o situaciji niti ne morem pogovarjati s sodelavci, tega pa si pravzaprav tudi ne želim. Delo Evropskega parlamenta pa ta teden poteka v Strasbourgu in se je veliko ljudi, vključno z evropskimi poslanci, preselilo tja.«
NEPRIJETNI OBČUTKI
V mestu je, kot razlaga Matej, občutno manj ljudi in prometa kot običajno. »Policaji in vojska so nameščeni večinoma na glavnih križiščih, pred večjimi trgovinami, pred vladnimi ustanovami, predstavništvi in ambasadami so bili navzoči tudi že prej, ampak v manjšem številu. Drugače pa na sprehodu po mestu ne opažam nervoze in panike. Razumem pa, da se sodelavci različnih EU institucij, s tremi imam dnevne kontakte, lahko počutijo neprijetno, ker nas vedno spremlja tisti občutek, kaj pa če …«
Tudi Tisa pritrjuje, da je mesto prazno: »Le policija in vojska je opaziti povsod. Strah, da se lahko v kateremkoli trenutku ponovi scenarij iz Pariza, je v prisoten v vseh nas.« Tea opisuje svojo razdvojenost: »Ne vem natanko, kaj bi si mislila, težko si je ustvariti jasno sliko o dogajanju. Čutiti je strah, nelagodje, neko vrsto utesnjenosti, mesto je mrtvo, žalostno. Toda po drugi strani smo verjetno še najbolj varni na delovnem mestu v Evropskem parlamentu. Zvečer pa raje ostajamo doma, saj nikoli ne veš, ali bi bil v nasprotnem primeru lahko tarča napada.«
POTREBA PO UMIRITVI STRASTI
»Uradno nihče ne komentira zadev, vedno pa se pojavljajo gostilniške debate, kjer se ugiba, kaj je res,« o svojem videnju upravičenosti ukrepov pravi Tea in nadaljuje, »sprašujem se tudi o tem, ali je mogoče, da so zadaj kakšni politični razlogi, ki ustvarjajo strah in paniko, toda težko je karkoli reči.«
Tisa na vprašanje o tem, kaj pričakuje v prihodnje, odgovori: »Vsi razmišljamo o tem, strah pa me je pomisliti, da bi se takšno stanje nadaljevalo ne samo tu, ampak po celi Evropi.« Kot pravi Matej, je treba poskušati pomiriti situacijo. »Kronično primanjkuje tega pogleda. Ljudje smo po navadi kar prestrašena bitja. Zato tudi toliko nasilja, vsak bi si želel absolutne varnosti, ki jo je pripravljen radikalno braniti. To je problem, to so ta preigravanja, ki se jih gremo z novimi vojnami, namesto z neko zdravo mero racionalnosti, ki zmore uvideti vzroke dogajanja in terorizma,« razmišlja Matej.
Belgijski krizni center sicer vsak dan sproti objavlja priporočila prebivalcem Bruslja. Kot napovedujejo, naj bi se mesto postopoma začelo vračati v normalne tirnice. Kako pa bodo izredne razmere v prestolnici dolgoročno vplivale na življenja vseh nas, bomo videli v prihodnje.
***POUDAREK: Ulice so prazne, razen vojske in policije ljudi na njih ni veliko. CITATI: Tisa Kosem Strah pa me je pomisliti, da bi se takšno stanje nadaljevalo ne samo tu, ampak po celi Evropi. Tea Jarc Pravi šok nas je doletel, ko smo v nedeljo prišli v zastraženo mesto. Matej Purger Treba je poskušati umiriti situacijo. Slike: Belgijski predsednik vlade: Belgijski premier Charles Michel je ukrep utemeljil z besedami, da mestu preti "resna in takojšnja" grožnja napada. Slike: Pogled na glavni bruseljski trg Grand Place. Praznično vzdušje so zamenjale izredne razmere. Slike: Vojska in policija pred zaprto glavno centralo. Slike: Vojaki takole stražijo pred evropskim parlamentom***
