Provinca Hakkari slovi kot turška Čečenija. Le dva tedna prej sta v spopadih s turško policijo padla dva domnevna pripadnika skrajno leve Kurdske delavske stranke (PKK), ki jo Turčija in Zahod označujeta za teroristično organizacijo. Pred dobrim mesecem je, po trditvah PKK, v njej padlo 15 turških vojakov.
49,4 odstotka je na volitvah zbrala vladajoča stranka AKP.
»Zakaj ste opazovalec volitev tukaj, in ne v Istanbulu?« v mestu Yüksekova vpraša policist v kavbojkah in neprebojnem jopiču. V roki drži avtomatsko orožje, za jopičem ima zataknjena dva okvirja, polna ostrega streliva. Ura je sedem zjutraj, po Erdoganovem času, kot se šalijo naši gostitelji iz vrst prokurdske demokratične stranke HDP, ki na volitvah lovi 10 odstotkov volilnega telesa, pogoj za prestop parlamentarnega praga. Policist ukaže, naj se odstranim na rob volišča, tja, kjer bi po zakonu moral biti on, do volilne skrinjice mi pusti šele, ko posredujejo moji gostitelji iz stranke HDP.
Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je namreč storil vse, da bi njegova islamistična stranka AKP z neoliberalnim gospodarskim programom na predčasnih volitvah dosegla absolutno večino. Med drugim ure ni premaknil na zimski čas, domnevno zato, da bi se volišča na kurdskem vzhodu države zaprla že ob štirih in drugje ob petih. Ko pade mrak, postane Yüksekova bojišče med kurdskimi protestniki in varnostnimi silami. Železna roka turške države se čuti na vsakem koraku. »Zaradi policije čutim velik psihološki pritisk,« potoži starejša Kurdinja, ki je prišla oddat glas. Volilna udeležba je skoraj 90-odstotna, manjkajoče odstotke bi z veliko mero gotovosti lahko pripisali odsotnosti bolnih in invalidnih, ki po zakonu ne morejo voliti prek pooblastitve drugega.
VOJNO STANJE
Policisti opazovalce volitev preverijo na vsakem volišču, naprej spustijo le tiste z novinarskimi izkaznicami. Po šolah, kjer potekajo volitve, se brezbrižno sprehajajo s povešenim orožjem. Poveljnika v eni od šol opozorim, da sem videl policista, ki je prst držal na sprožilcu. V zagovor pove, da tukaj vlada vojno stanje, zato se temu primerno tudi obnašajo. Kljub temu se zdi, da varovanje ni opravičilo za močno prisotnost policijskih sil, ki orožja ne nosijo na ramah. Toliko bolj, ker PKK ni v interesu napadati volišč, na katerih se v parlament voli stranko HDP, skoraj povsem očitno povezano s to organizacijo, ki je zaradi večdesetletnega boja za kurdsko državo označena za teroristično.
Na poti iz ene od šol se pred nas zapelje policijski oklepnik. Policist z odklenjenim varovalom avtomatskega orožja v turščini nadira našega voznika, a nas nato le spusti naprej. Vozniku je očitno dovolj, vrnemo se v štab lokalne veje stranke HDP, kjer mi pozneje dodelijo novega spremljevalca. Z njim obiščemo šole v bogatejših soseskah, kjer se bolj sproščeni policisti praviloma zadržujejo v zbornicah. Naše dokumente preverijo le bežno in se ne trudijo ovirati našega dela.
Starejša Kurdinja na volišču: »Zaradi policije čutim velik psihološki pritisk.«
Volilni rezultati so presenetljivi, stranka HDP, ki je bila presenečenje junijskih volitev, komaj prestopi volilni prag. Vladajoča AKP po drugi strani doseže absolutno večino, čeprav so ji predvolilne raziskave javnega mnenja napovedale le 40 odstotkov in koalicijsko vlado. Z 49,4 odstotki je dobila dovolj glasov za enopartijsko vladanje v sistemu turške demokracije, ki so ga leta 1980 z državnim udarom začrtali generali. Politični analitiki trdijo, da so volivci glasovali za stabilnost, a je nestabilnost sprožil prav predsednik Erdogan, ko je enostransko odstopil od mirovnega procesa s PKK in začel po neuspehu na junijskih volitvah bombardirati položaje oboroženih sil te stranke na turško-iraški meji, med ostalimi tudi v provinci Hakkari.
