Milošević, ki velja za enega najbolj kontroverznih srbskih politikov, je vzpon na srbsko in tudi jugoslovansko politično sceno začel že sredi 80. let minulega stoletja, nato s podpihovanjem srbskega nacionalizma odigral pomembno vlogo pri razpadu SFR Jugoslavije in izbruhu vojn na Hrvaškem in v BiH, na oblasti pa se je ohranil tudi po Natovem bombardiranju Srbije zaradi nasilja na Kosovu leta 1999.
Zanj so bile usodne šele volitve za predsednika takratne Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ) 24. septembra 2000. Uradno je Milošević sprva zmagal za nekaj glasov, a opozicija, ki se je združila v Demokratično opozicijo Srbije (DOS) s protikandidatom Vojislavom Koštunico na čelu, tega ni priznala, ker naj bi jih dobil s pomočjo prevar in poneverb.
Začeli so prirejati protestne shode, ki so vrhunec dosegli 5. oktobra 2000 v Beogradu z več kot pol milijona protestniki iz vse države. Milošević je poskušal upor zatreti s silo; v protestih sta umrla dva človeka, 103 so bili ranjeni. Vendar so Miloševiću poslušnost odpovedale tudi vojska in posamezne elitne policijske enote.
Dan kasneje, 6. oktobra, je srbsko ustavno sodišče, ki je sprva volitve razveljavilo, potrdilo zmago Koštunice, s tem pa tudi poraz Miloševića. Žebelj v krsto je zabila Moskva, ki je po Zahodu še isti dan priznala zmago Koštunice. Ta je kot novi predsednik ZRJ prisegel že 7. oktobra 2000, Milošević pa mu je čestital za zmago.
Pol leta za tem je Beograd Miloševića izročil haaškemu Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, kjer so mu sodili za genocid, vojne zločine in zločine proti človečnosti. Še pred izrekom kakršnekoli sodbe je umrl za srčno kapjo v haaškem priporu 11. marca 2006.
Sociolog Jovo Bakić je za avstrijsko tiskovno agencijo APA dejal, da se 5. oktobra 2000 spominja kot dneva, ko se je energija nasprotnikov režima na beograjskih ulicah zdela nepremagljiva. "A šlo je le za prevrat, ne za revolucijo," je ocenil. Po njegovem mnenju je pozitivna energija prevrata izpuhtela, staro oligarhijo pa je zamenjala nova.
Srbijo namreč zdaj znova vodijo politične sile iz časa Miloševića, socialisti in Srbska napredna stranka premierja Aleksandra Vučića, ki je izšla iz Srbske radikalne stranke. To izpostavlja tudi francoska tiskovna agencija AFP, ki ob tem dodaja, da so te politične sile "zamaskirane" v proevropske reformiste.
Sedanji premier Vučić je bil v času Miloševića minister za informiranje in je bil v 90. letih prejšnjega stoletja znan po skrajno desničarskih govorih o Veliki Srbiji. Bivši premier in sedanji zunanji minister Ivica Dačić je bil Miloševićev tiskovni predstavnik, znan tudi kot "Mali Sloba", trenutni predsednik države Tomislav Nikolić pa je bil v času, ko je zveza Nato zaradi konflikta na Kosovu bombardirala Beograd, minister.
Vučić je izrazil obžalovanje za dejanja, ki jih je storil v preteklosti, in se predstavlja kot prozahodni reformist. A nekateri še vedno dvomijo, da so se sedanji predsednik vlade in njegovi kolegi dejansko spremenili in da gre le za manever, ki jim zagotavlja oblast.
"Opažamo erozijo svobode medijev in določeno stopnjo avtoritarnosti, ki se postopoma plazi v sistem," je za AFP dejal strokovnjak za Balkan na univerzi v avstrijskem Gradcu, Florian Bieber, ki se sprašuje, ali se bodo institucije v Srbiji sposobne upreti avtoritarnemu pritisku.
Ugled Srbije v svetu se je v 15 letih po padcu Miloševića izboljšal, a pred državo je še vedno veliko izzivov, predvsem na področju gospodarstva. Zadnja leta je brez dela 50 odstotkov mladih, povprečna mesečna plača je manj kot 400 evrov, država pa nujno potrebuje tuje investicije.
