Moč fotografije je velika in ob kritičnih dogodkih, kakrša je tudi trenutna begunska kriza, so nekatere podobe močnejše od besed. Zamrznjeni trenutki življenja pa brez besedila, ki fotografije postavijo v kontekst, ne odražajo nujno dejanskega poteka dogodkov. Tako je tudi z zgoraj omenjeno fotografijo. Pri Daily Telegraphu in New York Timesu so jo izbrali za naslovno fotografijo, ki naj bi reprezentirala kalvarijo beguncev na Madžarskem. Skoraj vsi veliki mediji so na svoji spletnih različicah objavili tudi videoposnetek, ki je nastal na železniški postaji v madžarskem mestu Bicske, vendar ne v celoti. Izrezali so del, ki se ne sklada s podobo trpeče begunke – matere in begunca – očeta, ki varuje svojo družino pred brezsrčnimi policisti, ki želijo begunci strpati v taborišče.
In zakaj se je v ženska na fotografiji znašla na tirih? Med prerekanjem s policisti jo je prav njen mož potisnil na tire, se nato ulegel ob njo in jo objel, kot da bi jo želel zaščititi pred policisti.
Očitna manipulacija. A vse niso enake kategorije. Lahko povzročijo katastrofo, kot jo je Busheva »potegavščina« s Sadamovim orožjem za množično uničevanje, ki je eden od sprožilcev zdajšnje begunske tragedije, ali zgolj zabavne učinke, kot jih selektivna montaža v dokumentarcih Michaela Moora. Mediji se je občasno poslužujejo (večinoma z dobrim namenom), da bi pritegnili bralce in bralke in še bolj izpostavili pereče družbene probleme.
