Udeleženci marša so se podali na sto kilometrov dolgo pot, po kateri je po padcu Srebrenice na osvobojeno ozemlje pri Tuzli v t. i. maršu smrti julija leta 1995 skušalo priti okoli 15.000 Bošnjakov.
Z udeležbo na pohodu se udeleženci marša poklanjajo več kot 8000 bošnjaškim žrtvam genocida po padcu Srebrenice v roke bosanskih Srbov 11. julija 1995. Pohod ima tudi protestni značaj, saj želijo vzpodbuditi lokalne oblasti in mednarodno skupnost k hitrejšim aretacijam in sojenjem odgovornim za zločine, ki so pogoj za izgradnjo trajnega miru in strpnosti med narodi v BiH, piše na spletni strani organizacijskega odbora.
Udeleženci, med katerimi naj bi bili tudi Slovenci, bodo na dan prehodili okoli 30 kilometrov tudi po težko prehodnih planinskih predelih in gozdovih. Ob poti bodo lahko videli kraje, kjer so sile bosanskih Srbov izvajale množične poboje Bošnjakov, ali kjer so našli primarna ali sekundarna grobišča žrtev genocida.
Med udeleženci bodo tudi preživeli z marša smrti, nekateri od okoli 3500 Bošnjakov, ki so ob pičlih zalogah hrane in s skoraj nikakršno oborožitvijo, ob stalnem obstreljevanju in zasedah bosanskih Srbov, julija 1995 uspeli priti do osvobojenega ozemlja. Ti bodo ostalim udeležencem na določenih krajih spregovorili o svojih izkušnjah.
V Srebrenici, ki so jo Združeni spomladi 1993 razglasili za varovano območje, je živelo najmanj 42.000 Bošnjakov, od tega 36.000 beguncev, v hudem pomanjkanju in strahu zaradi stalnega obstreljevanja s strani bosanskih Srbov. V noči po padcu v roke bosanskih Srbov 12. julija 1995 se je na marš smrti odpravilo okoli 15.000 Bošnjakov.
V dolgi koloni so se odpravili proti osvobojenemu ozemlju pod nadzorom vojske BiH. Do vasi Nezuk je je 16. julija uspelo priti le petini. Razlogi so bili ob pomanjkanju hrane in orožja tudi izčrpanost in strah, slabo poznavanje terena, pa tudi stalni napadi bosanskih Srbov.
Nekateri so bili ubiti v zasedah, največ pa se jih je predalo ali pa so jih zajeli, nato pa množično likvidirali.
