Razvili so cepivo za pljučnega raka, ki ga sedaj hočejo Američani

Med njegovim obiskom v Ljubljani smo se pogovarjali s kubanskim veleposlanikom v Avstriji, Juanom Carlosom Marsánom Aguilero. Glede politike Združenih držav Amerike je spraven, saj te po pol stoletja agresije nad socialistično Kubo le priznavajo svoje napake. Med drugim morda zato, ker je Kuba razvila cepivo proti pljučnemu raku, ki si ga želijo tudi Američani.

Arsen Perić / M24.si

Kakšna je situacija v Kubi zdaj, ko ste bili umaknjeni z ameriškega seznama držav, ki podpirajo terorizem?

Situacija ostaja enaka. Seveda imajo ljudje več pričakovanj glede rešitev za ekonomske težave, v katerih smo. Kot veste, so Združene države pomemben trg za dobrine in storitve, ki jih potrebuje kubansko ljudstvo, tudi mi lahko ZDA ponudimo marsikaj. Pričakovanja so, vendar ne pretirano visoka, saj se zavedamo, da je to šele prvi korak k otoplitvi odnosov. Razmere niso v redu, saj ameriška politika še naprej izvaja pritiske. Čakamo na dejanja, saj imajo ta za nas večji pomen kot besede.

ZDA proti vam izvajajo ekonomski embargo, kar je diplomatski ukrep, vendar je ta zaradi njihove mehke moči tako mogočen, da ga vi označujete za ekonomsko blokado, kar pa je dejanje vojne.

Menimo, da to ni zares embargo, saj to ni dvostranska zadeva med državama. To je blokada, saj skušajo Kubi preprečiti normalne odnose s tretjimi državami. ZDA kaznujejo poslovneže in podjetnike, ki z nami vzdržujejo normalne odnose. Prav tako kaznujejo banke iz Švice, Španije, Nizozemske in Nemčije, ki poslujejo z ameriškimi bankami. Blokada je ostanek hladne vojne in je ni smiselno vzdrževati v sodobnem času, saj Kuba dobro sodeluje z velikimi silami: Brazilijo, Kitajsko in Južnoafriško republiko. Menim, da so ZDA spoznale, da z blokado Kube izgubljajo priložnosti v državi, ki je tako blizu njenim mejam.

Ste lahko bolj specifični, kakšni so konkretni ukrepi ZDA proti vaši državi?

Če podam primer: če kontejnerska ladja pristane v kubanskem pristanišču, potem pol leta ne sme pristati v ameriškem. Ladjarske družbe zaradi tega niso pripravljene sodelovati s Kubo, saj to pomeni, da ne morejo učinkovito sodelovati z ZDA. Kot vemo, ZDA nadzorujejo skoraj četrtino svetovnega trga, ladjarske družbe zato Kubi računajo dodatne marže, saj smo obravnavani kot država tveganja.

Drug primer: Kuba ne more kupiti produktov, ki vsebujejo vsaj deset odstotkov komponent, proizvedenih v ZDA. Če bi želeli kupiti snemalno napravo, s katero snemamo ta intervju, tega ne bi mogli, saj večina elektronike vsebuje komponente, proizvedene v ZDA. To deluje tudi v drugo smer, saj s Kubo niso pripravljena sodelovati podjetja, ki prodajajo svoje izdelke na ameriškem tržišču, tam namreč ne morejo prodati izdelkov, ki vsebujejo kubanske dobrine, npr. nikelj.

Vendar ste že leta 2011 svetovnemu trgu ponudili izjemno zanimiv izdelek, proteinsko cepivo proti pljučnemu raku cimavax.

Res je, na začetku revolucije je Fidel Castro napovedal, da bo Kuba postala center raziskovanja in znanosti. Takrat je to zvenelo kot norost, vendar je kubanska revolucija v prihodnjih letih posvetila veliko pozornosti ustvarjanju močnega človeškega kapitala z visoko stopnjo izobrazbe. V devetdesetih smo začeli graditi biotehnološki sektor. Eden naših centrov je ta za študije imunologije, v katerem so naši znanstveniki razvili cepivo cimavax, ki je že prestalo vse potrebne klinične teste. Nedavno smo razglasili, da je pripravljeno za tržišče in interes zanj so izrazile tudi ZDA. Kot veste, je rak prevladujoča bolezen razvitega sveta, precej težav z njim imamo tudi na Kubi. To je sicer šele začetek našega boja proti raku.

Arsen Perić / M24.si

Kuba ima prav tako bogato tradicijo pošiljanja zdravnikov v revne države, med drugim ste jih nedavno poslali v Afriko, kjer se bojujejo proti eboli, in v Nepal, ki sta ga pravkar prizadela kar dva potresa.

Tako je, Kuba je s tovrstnim mednarodnim sodelovanjem začela zelo zgodaj. Že leta 1962 smo poslali prvo medicinsko brigado v Alžirijo, ki jo je tedaj napadel Maroko. Po tem smo razvili še močnejši sektor zdravstvene nege. Dosegamo statistiko enega zdravnika na 140 ljudi, kar je velik uspeh, zaradi tega lahko svoje zdravnike delimo tudi z ostalim svetom. Trenutno jih kar tristo tisoč dela v 67 državah, in to ne v velikih mestih ali zasebnih klinikah, temveč na podeželju, kjer negujejo najrevnejše sloje družbe. Mednarodno sodelovanje je eden od principov kubanske revolucije. Ne delimo le tega, kar imamo v izobilju, delimo to, kar imamo. V preteklosti je namreč Kuba prejela veliko pomoči od mnogih držav, zato to razumemo kot naš dolg, kot našo zavezo ostalemu svetu.

Kje je socializem v Kubi danes? Če pravilno razumem preikušate nove tržne reforme, ki so s t. i. posebnimi ekonomskimi conami podobne tistim na Kitajskem. Kaj lahko Kuba ponudi tujim vlagateljem?

Zelo se trudimo zgraditi trajnostno naravnan in uspešen socializem. To je kubanski socializem, baza tega sistema pa je zagotoviti čim večjo stopnjo enakosti našim državljanom. Dohodke skušamo deliti na najbolj pravičen način in hkrati zagotoviti javne servise, dostopne vsem. Izobrazba in zdravstvena nega sta na Kubi brezplačni ter univerzalni, enako velja za dostopnost kulture in športa.

Človekove pravice namreč niso samo politične pravice, prav tako so pomembne socialne pravice, in ko v zahodnih medijih slišimo hvale na račun demokracije v Afriki, se pogosto pozablja, da te demokracije ne skrbijo za potrebe svojih ljudi. V Kubi skušamo ohraniti socialne servise, zgrajene v preteklih 55 letih, a hkrati moramo zgraditi močnejšo ekonomijo. To skušamo doseči z nedržavnim gospodarskim sektorjem, v katerem lahko sodelujejo zasebna podjetja ali delavske zadruge, v katerih si delavci delijo lastnino in dohodke svojega podjetja. To so dopolnitve državnemu sektorju, ki pa ostaja strateško najpomembnejši, saj želimo tako ohraniti pravično porazdelitev dobrin.

Lani smo sprejeli zakon o tujih investicijah in predstavili portfelj z več kot 360 projekti v vseh sektorjih naše ekonomije. Poleg pristanišča, ki ga gradimo s pomočjo brazilskih investicij, smo ustanovili posebno ekonomsko cono. Največ kapitala skušamo pritegniti v polju obnovljivih virov energije, s katerimi trenutno proizvajamo le štiri odstotke elektrike. Sončne, vetrne in energije iz biomase imamo na pretek. Seveda pa se bodo te investicije izvajale pod našimi pogoji. Niti najmanjšega namena nimamo razprodati države ali njenih resursov, a se zavedamo, da morajo biti vlagatelji poplačani za svoje investicije.

Če se premaknemo k zunanji politiki: Kuba ima dolgo zgodovino nasprotovanja hegemoniji ZDA. To zdaj počnete na dveh nivojih, prvi je južnoameriški blok, drugi je gibanje neuvrščenih, ki ste ga začeli oživljati.

ZDA so preteklih 20 let proti nam izvajale politiko agresije in napadalnosti ter bile v tem popolnoma izolirane, podpirali so jih le Izrael in Marshallovi otoki. Z nami je, nasprotno, velika večina sveta, lani je našo resolucijo v Združenih narodih podprlo 187 držav. ZDA zaradi politike do nas prav tako izgubljajo svoje zgodovinsko mesto v Južni Ameriki.

Pred 50 ali 45 leti so vse južnoameriške države prekinile diplomatske stike z nami, zdaj je slika popolnoma drugačna, saj smo integrirani v južnoameriško regijo. Pred dvema letoma smo predsedovali Združenju južnoameriških in karibskih držav in za to prejeli velike hvale. Prav tako imamo zelo razpredeno mednarodno mrežo z ambasadami v 142 državah sveta, pravzaprav imamo največ ambasad na svetu in tople odnose z velikimi silami.

Kot omenjate, smo tudi ustanovitelj skupine G77, ki smo ji predsedovali dvakrat in v kateri zdaj močno podpiramo trenutno iransko predsedstvo. Še več priložnosti za krepljenje tega gibanja neuvrščenih bomo imeli oktobra prihodnje leto, ko bo predsedstvo prevzela Venezuela. Nameravamo preurediti mednarodne odnose, to želimo storiti s svojimi prijatelji v Južni Ameriki, Aziji in Afriki.