EU danes obeležuje enajsto obletnico velike širitve na deset srednje- in vzhodnoevropskih držav. V petem širitvenem krogu so se maja 2004 uniji pridružili Slovenija, Poljska, Slovaška, Češka, Madžarska, Malta, Ciper, Estonija, Latvija in Litva.
V prvi širitvi so se leta 1973 ustanovni šesterici pridružile Velika Britanija, Irska in Danska. 40 let pozneje se je julija 2013 sedemindvajseterici v sedmem krogu pridružila Hrvaška. Novih širitev do leta 2020 nedvomno ne bo, a tudi nato je nad procesom velik vprašaj.
EU noče uvažati balkanskih problemov, ima svojih dovolj
"V času krize širitev ni prioriteta. Vzdušje v članicah je previdno, če ne celo sovražno. Ne le zaradi notranjih problemov, ampak tudi zaradi izjemnih izzivov na Balkanu," je za STA ocenila analitičarka bruseljskega think tanka European Policy Centre (EPC), Corina Stratulat.
Kriz, s katerimi se spopada osemindvajseterica, pogosto precej okorno prav zaradi svoje velikosti, ne manjka: finančna in gospodarska kriza, ukrajinska kriza in zaostreni odnosi z Rusijo, teroristična grožnja, begunske tragedije v Sredozemlju, grška drama brez konca ter britansko vprašanje.
Na drugi strani pa so v čakalnici na članstvo države s kopico kompleksnih socialnih, gospodarskih in političnih problemov, pogosto ohromele zaradi nezrele in skorumpirane politike, ki ovira nujne reforme. Članice nočejo uvažati teh problemov.
Tudi v Evropski komisiji je širitev po pomenu očitno za evropsko sosedsko politiko, kar glede na ukrajinsko krizo in razmere na jugu ni presenečenje. Komisija je po mnenju Stratulatove tudi izgubila vlogo voznika širitvenega vlaka, saj pobude prevzemajo članice, zlasti Nemčija.
Nemčija je s konferenco o Zahodnem Balkanu lani avgusta v Berlinu izpostavila, da Balkan ima evropsko perspektivo. Podoben dogodek bo jeseni na Dunaju, je poudarila analitičarka ter izpostavila še vlogo Nemčije v prizadevanjih, da bi Srbija resno vzela dialog s Prištino, ter nemško-britansko pobudo za BiH.
Evropsko perspektivo držav Zahodnega Balkana so sicer nedavno potrdili tudi na konferenci o Zahodnem Balkanu v sklopu procesa Brdo v Sloveniji, ki sta se je udeležila francoski zunanji minister Laurent Fabius ter komisar za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja Johannes Hahn.
Prva v vrsti Črna gora, največja skrb Makedonija
Črna gora, ki je pristopna pogajanja začela junija 2012, počasi odpira pogajalska poglavja. Doslej jih je odprla 18 od 35. Največji problem ostajata korupcija in organizirani kriminal.
Srbija, ki je pristopna pogajanja začela lani januarja, še čaka na odprtje prvih poglavij, ki se pričakuje do konca leta. "Upočasnitev v procesu normalizacije odnosov s Kosovom ni spodbudna," opozarja Stratulatova.
Najbolj alarmantne so trenutno razmere v Makedoniji, ki je leta 2005 dobila status kandidatke, a začetka pogajanj še ni dočakala, zaradi nerešenega spora o imenu z Grčijo in zaradi perečih notranjepolitičnih težav.
Albanija je lani dobila status kandidatke in trenutno povzroča manj skrbi kot njene sosede, a v ozadju pretijo problemi zaradi pomanjkanja političnega dialoga in nevarnost krepitve nacionalističnih teženj, opozarja analitičarka EPC.
Kosovo je julija lani parafiralo stabilizacijski in pridružitveni sporazum in pričakuje njegovo uveljavitev v letu 2016, a napredek v dialogu z Beogradom in pri izvajanju reform je počasen.
BiH bo junija dočakala uveljavitev stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma, potem ko se je politični vrh zavezal k zahtevanim socialnim in gospodarskim reformam, a ključen izziv je izvedba. BiH je po mnenju Stratulatove še vedno v slepi ulici, politika še vedno ovira napredek.
Glede na negativen razvoj dogodkov, zlasti na področju svobode medijev, analitičarka EPC ocenjuje, da bi lahko bila redna letna širitvena poročila, ki jih Evropska komisija objavi vsako jesen, letos bolj kritična kot v minulih letih.
Turčija v petih letih odprla le eno poglavje
Turčija je pogajanja začela leta 2005, a napreduje po polžje, zlasti zaradi nerešenih vprašanj s Ciprom ter načelnega nasprotovanju nekaterih ključnih članic polnopravnemu članstvu te ogromne, pretežno muslimanske države v uniji.
V minulih petih letih je Turčija odprla le eno pogajalsko poglavje, pa še to tudi iz političnih razlogov. Ta tempo ima negativne posledice za odnos EU in Turčije ter na proces demokratizacije v Turčiji, ki gre rakovo pot, ocenjuje analitičarka EPC Amanda Paul.
Širitve na vzhod ni na obzorju
Kot je bila perspektiva članstva v EU pomembna spodbuda za vzhodno- in srednjeevropske države pri osamosvajanju in razvoju po razpadu Sovjetske zveze in padcu komunističnih režimov, si jo zdaj želijo tri vzhodne sosede v podporo pri prizadevanjih, da bi se iztrgale ruskemu vplivu.
A ne le, da imajo Ukrajina, Moldavija in Gruzija malo možnosti za članstvo, EU jim noče dati niti perspektive članstva. V EU na sploh ni apetita za nove širitve, saj je zaposlena z notranjimi krizami, poleg tega pa je v tem primeru tu tudi ruski dejavnik, poudarja Paulova.
Kljub močni retoriki EU glede ruske vojne proti Ukrajini ter zagotovilom, da stoji ob strani Ukrajini in drugim vzhodnim sosedam, ki si želijo prihodnosti v EU, pa po analitičarkinem mnenju ostaja zaskrbljenost zaradi Rusije in morebitnih posledic nadaljnjih širitev na vzhod.
"To seveda tem državam ne koristi, saj brez perspektive članstva težje izvajajo reforme in ostajajo v nekakšni sivi coni," je še izpostavila Paulova v komentarju za STA.
