Ali se je civilna družba v Grčiji začela razkrajati, na naciste, anarhiste, komuniste?
Nimamo anarhistov in komunistov na način, kot zastavljate vprašanje. Imamo precej močne glasove manjšinskih levih ekstremistov, ki se trudijo po najboljših močeh pokazati svojo politično moč, kot lahko zdaj vidimo v zasedbi univerze. Vendar te skupine nimajo vpliva na večinsko javno mnenje, nasprotno, to jim je izjemno nenaklonjeno. Imamo večinsko gibanje, ki podpira trenutno vlado (Siriza, op. p.), znotraj tega imamo levico, a to gibanje ni omejeno le nanjo. Na drugi strani političnega spektra je politična opozicija, ki izhaja iz levega in desnega centra in zdaj trpi, saj niso več v poziciji menedžeriranja krize. Nato imamo še izjemno močno skupino organiziranih nacistov – stranko Zlata zora, ki predstavlja odkrito grožnjo grški demokraciji.
Kako močna je ta nacistična grupacija?
Skrajna desnica je ukoreninjena v politični dediščini 20. stoletja, to so ljudje, ki so v preteklosti kolaborirali z nacisti in silami osi. Kar je v Grčiji specifično, je dejstvo, da so ljudje, ki so privzeli te ideje, bili izjemno koristni za grški politični sistem po koncu druge svetovne vojne. Ta jih je koristil kot protiutež močnemu pojavu komunizma. Ne gre le za to, da ti ljudje niso odgovarjali za svoja dejanja, država jih je celo nagradila. To je naša zgodovinska dediščina.
Druga stvar, ki je značilna za vso Evropo, je, da osnovni trendi skrajne desnice niso izolirani nanjo, ampak so okužili osrednji tok politike. Desnica in celo levica centra tako reproducirata ideje, značilne za skrajno desnico. Partikularni način, na katerega je kriza prizadela grško družbo, in partikularni problemi, ki jih ima Grčija z migracijami, so razlog, da je nacistična stranka pri nas tako močna. Pri tem vztrajam, da je to nacistična in ne populistična ali nacionalistična stranka, saj verjamejo v biološko superiornost Grkov.
Kakšni so migracijski problemi, ki jih omenjate?
Grčija je vstopna točka v EU. Dandanes so migracije ena od osrednjih tem, vendar ne bi smeli govoriti o njih, saj dejansko gre za begunce. Na eni strani imamo Libijo, državo v radikalnem razkroju, iz katere na tisoče ljudi beži na sever in predstavljajo problem za Italijo. V Grčiji se soočamo z begunskimi tokovi iz Sirije, države v stanju globoke vojne. Grčija je le tranzitna država; to so težave, ki zadevajo celotno EU in bi morale biti obravnavane kot takšne.
Ali nam lahko konkretno razložite, zakaj EU potrebuje Grčijo?
Grčija je članica EU, izstop iz evroobmočja je morda rešitev za gospoda Schäubla (nemški finančni minister, op. a.), a to ni praktična rešitev. Skupaj živimo tako iz zgodovinskih in geografskih razlogov. Vselej, ko so se evropski narodi morali sami ukvarjati s svojo prihodnostjo, je to vodilo v brutalne nacionalistične politike. Zame Evropa ni gizdalinska ideja v smislu, da je lepo biti proevropski. Kar je pomembno, je ideja skupnosti, ideja tega, da moramo živeti skupaj. Na naiven in neumen način verjamemo, da je vojna nekaj oddaljenega.
Je mogoče, da bo Grčija poiskala alternativna zavezništva, v primeru da Nemčija ne omili svojih pogojev?
Ne vidim druge alternative, Evropska unija je enosmerna vozovnica. Seveda, ko stiskaš in ponižuješ državo, mora ta najti alternativna zavezništva. Upam le, da to ne bo vodilo v razkroj, zaradi katerega bosta Grčija ali Turčija prisiljeni iskati alternative na podlagi skupne religije. Najti moramo način, kako zgraditi politično skupnost na podlagi skupne odgovornosti in solidarnosti. To pomeni, da začnemo tudi bolj pravično deliti bogastvo in iskati skupno razumevanje naše zgodovine in naše prihodnosti.
