Novice Svet24

»Nemčija je postala osrednja sila v Evropi,« piše Münkler, »zato mora igrati ustrezno vlogo.« Nemške težnje po hegemoniji upravičuje z domnevno zaustavitvijo evropskih integracijskih procesov. »Ideja, da bi iz evropskega projekta vzklila evropska nacija, ni uspela,« piše Münkler. Po njegovem se je spričo ekonomske krize v Franciji tehtnica moči prevesila na nemško stran. To je po njegovem mnenju zadosten razlog, da je Nemčija obvezana delovati kot osrednja sila, zadolžena za evropsko enotnost. In seveda za vodenje te tvorbe. Pa ne zgolj na finančnem področju – osrednja sila se mora vključevati tudi v politično in ekonomsko vodstvo, piše Münkler, obenem pa se zaveda, da njegovo zagovarjanje nemške nadvlade moti številne nemške državljane in državljane drugih evropskih držav.

Arhiv Svet24

Ko je nemško cesarstvo še iskalo svoje mesto pod Soncem, so bile njegov glavni cilj kolonije v Afriki.

Zgodovinska zavest

Nič nenavadnega torej, da kot najšibkejši člen Nemčije vidi njeno zgodovino, saj je strah pred nastopom ekstremne ideologije še vedno prisoten. Vendar pa dejstvo, da je nemška vladajoča elita v zadnjem poskusu podreditve Evrope zagrešila neopisljive zločine, Münklerja ne odvrača od promoviranja tega istega cilja. Za doseg le-tega pa predlaga omejevanje demokratičnih procesov, volilno moč državljanov pa imenuje »Ahilovo peto evropske politike«. »Ne moremo pričakovati, da nas bodo vsi imeli radi,« je zapisal. »Če hoče osrednja sila izpolniti vse zadane cilje, ne more računati na priljubljenost.« Ob tem pa vztraja, da se na demonstracije ne bi smeli ozirati. Zato so potrebni brezbrižni politiki, nadaljuje berlinski profesor, Nemčija pa potrebuje drugačen model političnih elit – predstavnike, ki si bodo upali sprejemati tvegane odločitve. Marsikdo bi si verjetno mislil, da gre za delo arogantnega profesorja, ki le izraža svoje mnenje. Vendar pa temu ni ravno tako. Münkler je namreč tesno povezan s politično elito in kot tak deluje kot svetovalec političnim strankam, vladi in vojski. Lotil se je tudi nacističnih zločinov. Zgodovinska ranljivost Nemčije ni nujno šibka točka, je zapisal, temveč predpogoj za sprejetje vloge vodilnega v Evropi. Članice Evropske unije po njegovem mnenju v svojo sredino zgodovinsko neranljivega igralca sploh ne bi spustile. Le tako bi namreč lahko nadzirale ranljivega hegemona. Vendar pa v zgodovini najde priročno zaslombo, ko pride do upravičevanje osrednje avtoritete. Trdi celo, da je »očitna potreba po središču antropološka stalnica«. Se pa tekom celotne knjige izogiba enega vprašanja – katere družbeni interesi segajo preko meja Evrope?

Kot najšibkejši člen Nemčije vidi njeno zgodovino.

V tretje gre rado

Pred približno letom dni se je Münkler zapletel z zgodovinarjem Fritzom Fischerjem, ki je leta 1961 v svoji knjigi Cilji Nemčije v prvi svetovni vojni zapisal, da so se ti vrteli predvsem okoli interesov nemške prestolnice in strateških zahtev njenih vojaških sil. K enakim ciljem naj bi v drugi svetovni vojni stremel tudi Hitler. Kakorkoli že, številni menijo, da Münklerjeva zadnja knjiga potrjuje, da je potrebno za izvedbo novih zločinov pozabiti na tiste iz pretekle imperialistične zgodovine. Da bi se nemški kapitalizem lahko razširil, mora Nemčija petdeset evropskih držav razdeliti glede na svoje interese. To so v letih 1914 in 1939 že poskušali s silo. Vse slabši finančni položaj v svetu ter ekonomska kriza očitno kličeta še po tretjem.