Odlikovani enaintridesetletni desetar Kraljevih marincev – mornariške pehote Združenega kraljestva – je leta 2011 med letom nazaj v postojanko le nekaj hipov po tistim, ko je odjeknila usodna eksplozija, dvakrat »umrl«.
»Draga noga, hvala za ves obup, ki si mi ga prinesla v zadnjih treh letih. Se vidiva pozneje.«
Oče štirih otrok iz Devona v Veliki Britaniji je imel v svojem telesu več kot štiristo kosov šrapnela in kamenja, zlomljen vrat, poškodovano levo oko, poškodbo možganov, obenem pa je utrpel še možgansko kap, oglušel na eno uho, desno polovico telesa pa je imel paralizirano. Po operaciji si je opomogel odločen, da se bo udeležil nedavnih športnih iger Invictus, ki so se odvile v Londonu – neumorni enaintridesetletnik si je medalji prislužil tako v kolesarstvu kot v lokostrelstvu.
Težave z levo nogo pa so bile tiste, ki so mu kalile življenjsko srečo, katero je hotel uživati z ženo Tesso in njunimi štirimi otroci: Honey, Alfijem, Frankijem in Harleyjem. Zato je sprejel težko odločitev, da si da odstraniti problematično okončino. Pred operacijo je nanjo zapisal: »Draga noga, hvala za ves obup, ki si mi ga prinesla v zadnjih treh letih. Se vidiva pozneje.«
Povedati je imel še sledeče: »Noga je ničvredna, le boli me. Nič več nisem potrt, zakaj so se stvari odvile, kot so se. Gre se namreč za moje otroke, saj se ne morem ukvarjati z njimi, kot bi si želel. Rad bi tekal z njimi in igral nogomet, ne pa da jih komaj dohajam. Rad bi jim dal najboljše možne življenje. Vsi v družini se strinjamo, da je amputacija noge najboljša možnost, ki jo imamo.«
Eksplozije iz Afganistana leta 2011 se je še kako dobro spominja. Spominja se, kako je v šoku preverjal, če so vse okončine še na svojem mestu, vendar pa ni mogel premakniti glave, ker mu je udar zlomil vrat. Videl je le lužo krvi, ki je pod njim postajala vedno večja – kaj hitro je ugotovil, da mu iz poškodovane arterije v vratu uhaja življenje. Le-tega mu je rešil tovariš, ki mu je s kolenom na vratu zaustavil krvavitev.
