Predstavljajte si, da vas je strah stopiti iz hiše, ker se bojite, da vas bo napadlo krdelo psov. In da se to dogaja v mestu, v katerem se je še pred petnajstimi dnevi mudila svetovna filmska elita, ki se je tukaj udeležila Sarajevskega filmskega festivala. Predstavljajte si, da si ne upate otroka poslati samega v šolo, ker se bojite, da bi ga psi tako ali drugače iznakazili ali mu celo odtrgali katero od okončin. Kako bi se počutili, če bi vas skrbelo, kakšno travmo doživljajo vaši ostareli starši, ko se napotijo proti najbližji prodajalni? Ljudje se bojijo v rokah nositi vrečke, kajti ko psi zagledajo ali zavohajo kakršno koli hrano, takoj neusmiljeno napadejo. Predstavljajte si, da vas pes napade na poti v službo, vam raztrga roko, tako da vam iz arterije brizga kri, življenje pa vam reši to, da se prav takrat mimo pripelje reševalno vozilo. Kako bi glasovali: zaščititi pse ali zaščititi ljudi? Ko pride do tega, da se po ulicah potikajo podivjane in najpogosteje tudi bolne živali, ni več dileme.
Neodgovorni ljudje, napadalne živali. Neurejen sistem in pomanjkanje so od nekdaj plodna tla za nastanek problemov. Tudi podivjani potepuški psi so zgolj posledica in dokaz nedejavnosti pristojnih služb, pa tudi napak in nehumanega ravnanja ljudi. Težave s potepuškimi psi so se začele v BiH poglabljati leta 2009, ker niso dosledno izvajali zakona o identifikaciji in registraciji psov, glavni vzrok za čedalje več podivjanih psov pa so neodgovorni lastniki, ki za svoje napake niso bili nikoli kaznovani. »Število živali po sarajevskih ulicah se je povečevalo zaradi razmnoževanja nesteriliziranih oziroma nekastriranih psov, ki so jih njihovi neodgovorni lastniki prepustili ulici in so se začeli nato izredno hitro razmnoževati,« pravijo prostovoljci iz britanske fundacije Dogs Trust, ki so skušali pomagati poiskati rešitev, a jim ni uspelo. Ker niso bili deležni podpore območne oblasti, je problem zrasel do neobvladljivih razsežnosti. Projekt, vreden slabe tri milijone evrov, in največja kadarkoli organizirana množična sterilizacija v tem delu Evrope sta klavrno propadla. Čeprav mnogi trdijo, da pes nikoli ne napade brez razloga, številni tragični dogodki pričajo, da se jim je zaradi bivanja v krdelu spremenil značaj in so postali napadalni. Napadajo odrasle ljudi, otroke v parkih, dojenčke v otroških vozičkih, starce …, nič ne izbirajo.
Zavohajo strah. Nekaj izpovedi: »Sredi mesta me je v bližini tržnice od zadaj napadel pes. Za napad nisem dal nikakršnega povoda in nič nisem imel v rokah. Padel sem z obrazom na tla, pes me je ugriznil v nogo, nato pa je odšel naprej,« pripoveduje petdesetletnik.
»Vračala sem se iz trgovine. V sosednji prodajalni čevapčičev sem zase in za sosedo kupila kosilo. Pse sem zagledala, ko sem imela do vhoda v blok še nekaj korakov. Kakšnih sedem jih je bilo. Zavohali so hrano in se napotili proti meni. Vrečko sem si najprej pritiskala na prsi, nato pa sem jo v strahu vrgla po tleh. A jih to ni odvrnilo od napada. Ugriznili so me v roko in nogo. Že tri tedne kljub terapiji trpim bolečine. Čeprav jemljem antibiotike, se rana noče zaceliti in se je celo začela gnojiti. Da ne govorim o strahu, ki se je takrat naselil vame. Preprosto si ne upam več na ulico,« pripoveduje 82-letna Sarajevčanka.
Osemletno deklico, ki se je vozila s kolesom, je sredi Sarajeva napadlo kakšnih dvajset psov. Deklica, ki je dobila več ugrizov, je bila v šoku, njen bratec pa si bo ta prizor zapomnil za vse življenje. Zgodilo se je pred slabima dvema mesecema. Eden od psov jo je porinil s kolesa, nato pa so pridrveli drugi in jo začeli gristi ter ji trgati oblačila. Rešil jo je moški, ki je po naključju prišel mimo. Slekel je jopič in z njim z udarci razgnal pse, je pa pri tem tudi sam dobil nekaj ugrizov. Deklica si je na srečo zaščitila obraz, ima pa zelo globoke rane po zadnjici.
Zelo je bilo odmevno, ko so psi napadli zdravnico z reševalne postaje, ki se je zvečer vračala z dela. S plaščem si je pokrila glavo in se tako deloma zaščitila, je pa imela nešteto ugrizov po hrbtu, bokih, rokah … Njena sodelavka, direktorica reševalne postaje, trdi, da bi jo ubili, če ne bi bila z glavo obrnjena proti tlom. »Vsak dan oskrbujemo rane, ki so nastale zaradi ugrizov, vendar pa se moramo pri tem zavedati, da ne gre samo za te vidne poškodbe. Napadeni ljudje si zelo dolgo ne opomorejo od šoka,« je povedala dr. Sena Taljanović.
Tik pred oddajo tega članka je krdelo psov napadlo žensko, ki je odhajala na delo, ima več ugrizov po nogah, hrbtu in glavi. In te strašne zgodbe se vrstijo druga za drugo.
In če izbruhne steklina? V prvih osmih mesecih letos so na območju kantona Sarajevo zabeležili 678 ugrizov psov. Samo v zadnjih 30 dneh jih je bilo 92. Z Inšpektorata veterinarske inšpekcije kantona Sarajevo pa kljub temu, da je napadov čedalje več, poročajo, da vestno opravljajo svoje delo in da so njihove ekipe zelo pogosto na terenu, saj dnevno dobijo tudi do pet sporočil, v katerih jih ljudje obveščajo o napadih potepuških psov. »Nemudoma pripravimo nalog za inšpektorje, ki potem higienskemu servisu pošljejo zahtevo po odstranitvi nevarnega psa z ulice, nato pa z opravljenimi ukrepi seznanijo inšpektorja,« svoj del obveznosti opisuje glavni veterinarski inšpektor. Po njegovem mnenju je največji problem to, da obstaja v kantonu Sarajevo samo en higienski servis, pristojni pa nimajo nikakršnega posluha za pasja zatočišča.
Iz edinega zatočišča za pse v Prači že nekaj časa poročajo, da ne morejo sprejemati psov, ker jih ne morejo vzdrževati in hraniti. »Kaj bi šele bilo, če bi izbruhnila steklina. Lahko smo srečni, da je za zdaj ni zaslediti. A morda bi se pristojni vsaj takrat zresnili in dojeli, za kako hud problem gre,« sporočajo iz združenja Dogs Trust in poudarjajo, da so tudi sami tarča razočaranih in ogroženih meščanov, ki so prepričani, da mora ta problem odpraviti njihovo združenje, ne pa območna oblast.
Ljudem tudi ni prav, da se nesocializirane pse, četudi se jih pred tem veterinarsko oskrbi (odstrani parazite, cepi, sterilizira, kastrira in registrira), spet vrne na ulico. Vse agresivne, bolne in okužene živali, ki jih je – s tem se vsi strinjajo – ogromno, bi bilo treba evtanazirati že od leta 2009 naprej, vse druge pa sterilizirati oziroma kastrirati in ustrezno oskrbeti. Pravo vprašanje se torej glasi, zakaj se odgovorni tega še vedno niso lotili.
A očitno je za to vprašanje že prepozno.
