Takratnega obveščevalca japonske vojske so leta 1944 z ukazom, da se ne sme nikoli predati, poslali v džunglo na otoku Lubang na severozahodu Filipinov. Tam je, skupaj s še tremi vojaki, ostal ujet in brez vsakega stika s civilizacijo. Celih 30 let kasneje, leta 1974, je nato povsem po naključju v džungli srečal nekega raziskovalca, ki mu je razkril, da je vojne že zdavnaj konec.
A gverilec Onoda, ki se je po svoje še vedno boril proti sovražnikom, tej novici kar ni mogel verjeti. Na odhod iz džungle je pristal šele, ko so k njemu poslali njegovega nekdanjega poveljnika, ki ga je "uradno" razrešil dolžnosti in mu ukazal, naj se umakne. Ob vrnitvi v domovino so ga nato sprejeli kot junaka. Leta 1975 je Onoda odpotoval v Brazilijo, kjer se je lotil kmetovanja, od leta 1984 pa je na Japonskem vodil mrežo zasebnih šol, posvečeno izobraževanju o naravi in življenju.
Simbol vztrajnosti
Onoda je bil zadnji od več deset japonskih vojakov, ki so še leta po koncu druge svetovne vojne ostali razkropljeni po odročnih delih Azije in so postali nekakšen simbol neverjetne vztrajnosti tistih, ki so bili vpoklicani, da se borijo za svojega cesarja.
Od treh vojakov, ki so v džungli ostali skupaj z Onodo, se je eden na Japonsko vrnil že leta 1950, enega so leta 1972 aretirali v džungli na otoku Guam, enega pa so v spopadu leta 1972 ubili filipinski vojaki. Onoda je kasneje pojasnil, da je verjel, da za poskusi, da ujamejo njega in njegove kolege, stoji marionetni režim, ki so ga v Tokiu nastavile ZDA.
