»Duhovniški celibat ni cerkvena dogma, o kateri se ne sme razpravljati, ampak tradicija,« je v intervjuju za venezuelski časopis El Universal dejal novi vatikanski državni tajnik Pietro Parolin in s tem spet prilil olje na ogenj ugibanjem, kako se bo z vprašanjem celibata spopadel 'nov' papež.
Parolin poudarja, da je vprašanje celibata velik izziv za papeža, saj ta opravlja službo cerkvene enotnosti in ta vprašanja morajo služiti združevanju v Cerkvi in ne razdvajanju. Prav tako, pravi Parolin, mora Cerkev poleg zvestobe božji volji slediti tudi času in biti odprta za njegova znamenja. Prav slednja naj bi kazala na veliko pomanjkanje duhovnikov, kar bi lahko, kot je kmalu po omenjenem intervjuju završalo v javnosti, izboljšala prav odprava ali vsaj omilitev celibata. Tako je na primer v pravoslavni cerkvi celibat obvezen le za svečenike v samostanih, duhovniki pa so lahko poročeni.
Bi torej lahko bilo možno, da bi bil tudi za katoliške duhovnike celibat le stvar izbire in ne obveza? Kakorkoli, papež Frančišek je obljubil, da bo Cerkev pretresel do temeljev, in izjave njegovega novega tajnika so le eden izmed mnogih pretresov v vrsti.
Kaj pa o celibatu meni Frančišek?
»Gre za vprašanje discipline, ne vere. To se lahko spremeni,« je dejal kmalu po izvolitvi. Nekaj podobnega je moč prebrati tudi v njegovi knjigi Sobre el Cielo y la Tierra (V nebesih in na Zemlji), v kateri je zapisal, da bi bilo pravilo, da se morajo vsi duhovniki držati celibata, mogoče tudi spremeniti. Da so spremembe nujne, poleg vedno manjšega zanimanja za duhovniški poklic nakazuje tudi vedno večje število spolnih škandalov med kleriki. Teh danes skorajda ni več mogoče pomesti pod preprogo.
