Za njegovo najpomembnejše delo velja zbirka novel Dekameron, ki jo je ustvarjal med letoma 1348 in 1353. Delo je doživelo tudi več filmskih priredb, najbolj slavno v režiji Pier-Paola Passolinija.
V Dekameron je Boccaccio vključil 100 novel, ki jih druži okvirna pripoved. Deset mladih Firenčanov se pred kugo zateče v podeželsko vilo, kjer si krajšajo čas s pripovedovanjem zgodb. Ideje novel so tipično renesančne: lepote naravnega življenja, vrednost čutnih užitkov, nenaravnost askeze in meništva ter zglednost požrtvovalne ljubezni. Zaradi vsega tega je Dekameron pogosto obveljal za sporno, spotakljivo branje.
Poleg Dekamerona med slovita Boccacciova dela uvrščajo še epski pesnitvi Filostrata in Teseida ter številne pastirsko-alegorične, pustolovsko-ljubezenske in satirične pripovedi.
Giovanni Boccaccio (1313-1375), nezakonski sin francoske matere in bogatega firenškega trgovca, je v Neaplju študiral pravo in se posvečal humanističnim študijam. Ves čas so ga obkrožali aristokrati in učenjaki, s katerimi je delil strast do antičnih zapisov. Preživljal se je z notarskimi, profesorskimi in diplomatskimi službami, deloval pa je tudi na neapeljskem dvoru. Tam se je zaljubil v kraljevo nezakonsko hčerko Marijo d'Aquino, ki je navdihnila večino njegovih del.
