V Evropskem združenju uporabnikov finančnih storitev (EuroFinuse) so prepričani, da varčevalci ne bi smeli nositi bremena reševanja bank, pa tudi med ekonomisti je slišati kritike evropskega pristopa do Cipra.
Generalni direktor EuroFinuse Guillaume Prache je ta teden v Bruslju povedal, da je končna odločitev o vključitvi denarnih vlog nad 100.000 evrov v reševanje bančnega sistema te sredozemske države v ekonomskem in moralnem smislu slaba. Še bolj katastrofalen pa je bil prvotni načrt o enkratnem posegu v vse denarne vloge, torej tudi v tiste zavarovane pod 100.000 evrov.
V združenju so prepričani, da gre za velik udarec zaupanju bančnih varčevalcev v Evropi, saj se jih večina do zdaj ni zavedala, da so dejansko upniki bank. Prepričani so bili namreč v varnost svojega depozita v bankah.
Prache tudi opozarja, da bo poseg v nezavarovane vloge očitno precej večji od prvotnih pojasnil in bi lahko znašal celo okoli 60 odstotkov. Prav tako se po njegovih besedah zdi, da bodo levji delež bremena nosili posamezniki in podjetja, medtem ko bodo očitno vloge ustanov javnega sektorja zaščitene.
Krivdo za ciprsko krizo nosijo lastniki in nadzorniki bančnega sistema, ne pa varčevalci, so prepričani v EuroFinuse. Ciper je tako primer velike napake v bančnem nadzoru, je dejal Prache. Opozoril je tudi na kar nekaj po njegovem prepričanju vprašljivih podrobnosti glede ciprske zgodbe.
Julija 2011 so regulatorji v EU izpeljali zadnje stresne teste bank. Na njih je padlo osem bank - ena avstrijska, pet španskih in dve grški. Ciprskih bank med temi ni bilo, pa čeprav so bile močno izpostavljene do grškega državnega dolga, preskusi pa so simulirali tudi izgube z naslova državnih obveznic.
Oktobra isto leto je nato območje evro sprejelo novo rešitev za Grčijo, ki je predvidela tudi odpis dolga zasebnih upnikov. Ciprske banke so takrat po Pracheovih pojasnilih izgubile 4,5 milijarde evrov in ocenjevalo se je, da potrebujejo dve milijardi svežega kapitala. Če bi jih takrat dokapitalizirali, bi bilo težav bistveno manj.
Prav tako se sprašuje, zakaj Evropska centralna banka julija lani ni znižala kriterijev za sprejemljivost ciprskih državnih obveznic kot zavarovanj v operacijah refinanciranja, kot je to storila v primeru Grčije. Lani poleti je namreč bonitetna ocena Cipra padla na raven t.i. junk.
Veliko špekulacij pa je tudi glede zdaj že zloglasnega zasedanja evroskupine sredi marca, na katerem so v reševanje ciprskih bank vključili vse varčevalce. Kljub zanikanju s strani ciprskih oblasti iz krogov pri ostalih članicah območja evra prihajajo pojasnila, da je prav ciprski predsednik Nikos Anastasiades vztrajal na posegu v vse vloge in ne le nezavarovane.
Ciper je do krize veljal za zatočišče tujega, še posebej ruskega denarja, in se ga je dolgo označevalo za neke vrste davčno oazo. Prav to naj bi bil po mnenju številnih ključni dejavnik pri reševanju Cipra.
Tudi glavni ekonomist pri finančni skupini ING Peter Vanden Houte je prepričan, da je bilo krizno upravljanje s Ciprom katastrofa. Predimenzionirani ciprski bančni sistem se bo po njegovih besedah v naslednjih letih skrčil za dve tretjini. Ker pa so finančne storitve poleg turizma steber ciprskega gospodarstva, je po njegovih besedah pričakovani okoli 25-odstotni padec bruto domačega proizvoda (BDP).
Manj pesimistični so v Evropski komisiji, kjer Cipru za letos napovedujejo 8,7-odstoten, prihodnje leto pa 3,9-odstoten padec gospodarske dejavnosti. Vseeno pa tudi oni napovedujejo boleče obdobje prilagoditve in poslabševanja javnofinančnega položaja.
Evropska unija je bila po oceni Vanden Houta zelo stroga do Cipra, še posebej glede na dejstvo, da reševanje Cipra za evrske stabilizacijske mehanizme ne predstavlja velikega zalogaja. S Pracheom se strinjata, da bi moralo območje evra pristati na večji obseg pomoči državi in ne neomajno vztrajati na 10 milijardah evrov.
S pet do šest milijardami dodatnih sredstev bi bila prilagoditev manj brutalna, sta prepričana, pri čemer pa bi moral Ciper v vsakem primeru zmanjšati obseg svojega bančnega sistema. Ob malo večji velikodušnosti bi bili tudi potencialno negativni učinki na zaupanje v bančni sistem po Evropi manjši.
Medtem pa se na Cipru po besedah ciprskega novinarja Nathana Morleyja že pripravlja tudi prva skupinska tožba varčevalcev proti državi. Zagovornik varčevalcev naj bi bil nekdanji generalni državni tožilec v državi. Ciprski primer je namreč glede posega v denarne vloge eksperiment, pravne podlage za tak poseg pa za zdaj na evropski ravni še ni.
Sodeč po trenutnem stanju pogovorov v uniji pa se zdi, da bo t.i. mehanizem bail in, s katerim bi najprej delničarje, nato lastnike obveznic in v tretjem koraku tudi nezavarovane varčevalce prisilili k prispevanju k reševanju bank, postal realnost bodočih enotnih pravil za reševanje bančnih ustanov.
