Zvezde teorij zarot
Nimajo samostanov, ne nosijo kut. Za sprejem v red morajo na študij teologije in filozofije. Jezuiti so bili astronomi na kitajskem dvoru, kljubovali so španskim in portugalskim kolonizatorjem v Južni Ameriki. Jezuit je bil prvi Evropejec, ki je prečkal Himalajo. Jezuit je v Evropo prinesel kininovec, zdravilo proti malariji, zato se je dolgo imenoval jezuitska skorja. Jezuiti so spisali prvo kitajsko slovnico. Jezuiti vodijo vatikanski observatorij, radio in znamenito univerzo Gregoriano. Mimogrede – vodijo tudi elitno ameriško univerzo Georgetown v Washingtonu, kjer se šolajo bodoči kralji, predsedniki, politiki in gospodarstveniki, z Joséjem Manuelom Barroso in Billom Clintonom na čelu. Jezuiti nikoli niso bili visoki cerkveni uradniki vatikanske kurije, bili pa so spovedniki kraljev, zapriseženi podložniki papežev. Kljub temu – ali nemara ravno zaradi tega – so edini red, ki ga je papež ukinil in štirideset let kasneje ponovno ustanovil.
Zaradi vsega tega res ni čudno, da se okoli njih plete mnogo teorij zarote. Od take, da so bili ustanovljeni za rušenje reformacije, do denimo tiste, da so krivi za izdelavo in potop Titanika, kar naj bi storili zato, da bi se znebili treh poslovnežev, ki so jih ovirali na poti h kontroli bančnega sistema.
In potem se neko sredo na vatikanskem balkonu prikaže Jorge Mario Bergoglio, član Družbe Jezusove, kot se uradno imenujejo jezuiti, ter postane papež Frančišek. Skromen in simpatičen se takoj priljubi ljudem in naenkrat se začne javnost spraševati, kdo so pravzaprav jezuiti v sodobnem svetu.
Kdo je torej običajen jezuit? »Šolstvo, misijonarstvo, socialno delo in duhovne vaje so aktivnosti, ki so običajne za vsakega jezuita,« razloži pater Milan Bizant, provincial slovenskih jezuitov. Vsega skupaj je na svetu okoli 18.000 jezuitov. Trenutno je v slovenski provinci, kakor se imenuje jezuitska skupnost ene države, 60 jezuitov, a v Sloveniji jih živi le 40. Drugi bodisi študirajo v tujini ali tam delajo – od Italije, Francije, Avstrije, Nemčije, Irske do misijonarjev v Zambiji, Malaviju, Kirgizistanu in na Japonskem.
Dolga pot jezuitske vzgoje
V Sloveniji živijo v petih skupnostih, treh v Ljubljani, sveti Jakob, sveti Jožef in Dravlje, ter dveh v Mariboru. Zadnjega novinca so medse sprejeli leta 2009. Toda doba, da novinec postane jezuit, je dolga, tudi do petnajst let traja. »Ja, res je dolgo. Če kdo vstopi mlad, potem še nekako gre, če pa se nekdo pri štiridesetih odloči, da bo jezuit, je to že pozno. Ta, ki je vstopil zadnji, je bil na srečo star dvajset let,« opomni provincial. Zakaj tako dolgo? Dve leti traja noviciat, potem študij filozofije, nekaj let prakse, štiri leta študija teologije – to je že deset let. Pa še ni konec. Na vrsto pride še nekaj let prakse in eno leto formacije, ko mora posameznik delati s sabo in gre po navadi daleč stran od doma. Milan Bizant je šel denimo v Avstralijo. »Vmes se jih vsaj polovica premisli,« pravi.
