Majšperčan Marko Tomanič je 15. novembra, to je datum, ko je pred 20 leti pokadil zadnjo cigareto in 11 let, odkar je alkoholu vendarle rekel odločen ne, izdal knjigo Pobeg iz senc odvisnosti. »Moja zgodba je dokaz, da lahko vsakdo najde pot do svetlobe, če mu omogočimo priložnost in ga ne obsojamo preveč. Naj bo ta knjiga vir navdiha in upanja, ki vam sporoča, da ni nikoli prepozno za spremembo, da je vedno možno premagati ovire in da ne drži rek, da se pijanec spreobrne šele, ko se v jamo zvrne,« pravi.
Z alkoholom se je prvič srečal že v otroških letih, sčasoma pa je postal znan po tem, da ni nikoli zavrnil kozarčka. Posledično je za volan velikokrat sedel pijan, nabiral kazenske točke, povzročil več prometnih nesreč. Stopnjevalo se je vse do ključnega dogodka: »Bil sem zlomljen, tudi finančno, razmišljal sem celo o tistem najbolj drastičnem koraku … Sedel sem v avto, zaslepilo me je sonce, posledično sem odprl senčnik in zagledal fotografijo štiriletne hčerke. Nisem mogel narediti načrtovanega. Naslednji dan sem zasledil reklamo o 40 dneh brez alkohola. Rekel sem si, da imam dovolj takšnega življenja, da moram nekaj spremeniti.« Toda najtežja ni bila odločitev, temveč vztrajanje na tej poti. »Najtežji trenutek je bil očetov rojstni dan, ko sem v lokalu zavrnil zdravico z alkoholom in naročil sok. Bil sem zasmehovan, nisem bil razumljen.« Uspelo mu je premagati skušnjave in danes je že 11 let brez alkohola, je ponosno izpostavil.
»Želim sporočiti, da se da«
Motiv za knjigo, ki jo je izdal v soavtorstvu nekdanjega policista Ivana Jurgca, je osvestiti ljudi o posledicah alkohola. »Še vedno se ne zavedamo, kaj alkohol povzroča, ne le v prometu, temveč tudi v odnosih, v družini. Rad bi sporočil ljudem, ki se soočajo z isto problematiko, da četudi ti nekdo reče, da se ne moreš spremeniti, da ni upanja zate – to ne drži. Lahko spremeniš sebe, svoje življenje! Vem, kaj sem nekoč počel. Želim sporočiti vsem, ki se znajdejo v vrtincu odvisnosti, da se da. Še posebej mladim in vsem vplivneževem, tudi staršem velja: mi moramo učiti z zgledom, ne z besedami, bodimo svetilnik. Pokažimo, da se da zabavati tudi brez alkohola. Namreč mladim je v družbi še posebej težko, saj te okolica ne sprejema, če odkloniš popivanje. Ko pa slednje postane težava, teh prijateljev ni tam, ko jih potrebuješ, ostaneš sam.«
O podpori inštitucij pa je dejal: »Najbolj mi je ob strani stala družina. Sicer pa v Sloveniji deluje več deset inštitucij, društev s tega področja, vsi so bili povabljeni na današnjo predstavitev knjige. Denar je sveta vladar.«
Tomaničeva knjiga pa ni natančna kronika življenja in odvajanja, saj pravi, da bi bila potem kriminalka, je bolj priročnik za druge. »Ko sem se sam soočal z odvisnostjo, sem želel najti navdih v zgodbah drugih, ki jim je uspelo premagati podobne težave, vendar je bilo takrat literature na to temo zelo malo ali je sploh ni bilo, večina bivših odvisnikov pa si tega ni upala javno priznati. Zato sem se moral še toliko bolj potruditi, da bi naletel na kakšno zgodbo, ki bi mi dala moč in upanje, da je sprememba mogoča. S svojo zgodbo želim spodbuditi ljudi, da spregovorijo o svoji stiski. Nekateri ne bodo razumeli, drugi pa bodo in ti štejejo, saj bodo pomagali.«
