Odločitev iz leta 1991, da bomo Slovenci in Slovenke imeli svojo državo, je bila nedvomno zgodovinsko pravilna. Danes je Slovenija ugledna in dobro razvita članica Evropske unije, življenje v njej pa je udobno in varno – povečini. Kajti čeprav nam še zdaleč ne gre slabo in čeprav naraščajoče razočaranje nad mlado državo ni upravičeno, ne moremo mimo dejstva, da bi lahko, pravzaprav moralo biti precej bolje. Relativno visok življenjski standard je v veliki meri posledica podedovanih industrijskih in tržnih prednosti našega prostora ter prislovične marljivosti njegovih prebivalcev. Ta standard pa vendarle ne zadostuje, da bi zapolnil čedalje očitnejše vrzeli razvojnega modela, ki smo ga prevzeli leta 1991 in ga doslej nobeni od vlad kljub neštetim reformam ni uspelo izboljšati.
Bi lahko Slovenijo postavili na pravo pot?
Vedno bolj razočarana nad zablodami slovenskega kapitalizma se je namenila oblikovati gibanje, ki bi združevalo vse, ki so pri svojem razvoju prejeli pomoč iz programa Botrstvo. To so ljudje, ki so se s pomočjo sočloveka uspeli dvigniti nad revščino in nasilje, marsikateri pa je nato dosegel visok položaj v gospodarstvu, znanosti, zdravstvu in tudi v politiki. Če bi vsi ti sposobni, prekaljeni in čuteči ljudje izstopili iz sence svoje preteklosti ter se združili, bi utegnila nastati politična opcija, ki bi dejansko lahko postavila Slovenijo na pravo pot.
Danes smo pred zlomom dveh ključnih družbenih podsistemov, zdravstvenega in izobraževalnega. V naslednjih letih se nakazuje resna kriza še tretjega, in sicer pokojninskega sistema. Stanovanjska politika je docela zavožena, na okoljskem področju smo še zelo daleč od tako opevanega zelenega prehoda, v zunanji politiki smo se že davno odrekli jasni identiteti in pokončni drži ter pristali na vlogo »potrčka« zahodnega kolonializma. Dobršen del gospodarstva je v rokah tujcev, kar je ostalo v domači lasti, ne premore resnejšega ekonomskega potenciala za širjenje na tuje trge, temveč smo se iz ekonomskih zavojevalcev Balkana sami spremenili v prevzemne tarče za hrvaški in srbski kapital. Od enotnosti, ki nas je krasila leta 1991, je ostalo bore malo, volilno telo je strogo polarizirano po ideoloških linijah, ki jih utrjujejo politične elite, te pa s tem le prikrivajo svojo nesposobnost za oblikovanje ekonomsko vzdržnega, socialno pravičnega, ideološko nevtralnega razvoja.
Drugače povedano: Slovenija namesto ideologije potrebuje vizijo, namesto politikov pa državnice in državnike. Na to je nedavno v tekstu za Sobotno prilogo časnika Delo opozoril politolog Zlatko Šabič, ki je zatrdil, da smo še do nedavna dejansko imeli človeka s takšnim potencialom: Anito Ogulin, predsednico Zveze prijateljev mladine Moste-Polje. Zares, Anita Ogulin je bila ženska, ki je premogla moralne odlike, skromnost, sočutje ter razumsko in čustveno inteligenco voditeljice, predvsem pa je v desetletjih požrtvovalnega dela na terenu dokazala, da zmore mobilizirati ljudi za doseganje skupnega dobrega. Vedno bolj razočarana nad zablodami slovenskega kapitalizma se je po Šabičevih besedah namenila oblikovati gibanje, ki bi združevalo vse, ki so pri svojem razvoju prejeli pomoč iz programa Botrstvo. To so ljudje, ki so se s pomočjo sočloveka uspeli dvigniti nad revščino in nasilje, marsikateri pa je nato dosegel visok položaj v gospodarstvu, znanosti, zdravstvu in tudi v politiki. Če bi vsi ti sposobni, prekaljeni in čuteči ljudje izstopili iz sence svoje preteklosti ter se združili, bi utegnila nastati politična opcija, ki bi dejansko lahko postavila Slovenijo na pravo pot.
Kapitalizem žre naše otroke
»V obdobju po osamosvojitvi, v razvpiti tranziciji, sem iz prve roke spremljala, kako so množice ljudi ostajale brez služb, kako so padali skozi dno srednjega razreda, kako so ostajali brez vsega, samo s krediti, ki so jih podeljevale banke in zadruge,« je Anita Ogulin v enem številnih pogovorov, ki k sreči ostajajo dokumentirani na posnetkih, zaupala piscu teh vrstic. »Takrat sem začutila, da so domine začele padati – in padajo še danes.« Z nezaupanjem je spremljala, ko je država delila privatizacijske certifikate in subvencije za samostojne podjetnike ljudem, ki so vse življenje preživeli v socializmu in niso imeli ustreznega znanja o ustroju ter delovanju prostega trga. »Tako se je prevečkrat dogajalo, da so vzeli ta denar, ga porabili in nato propadli ter ostali dolžni državi in bankam. Sledila sem, kako se Slovenija pogreza v revščino, kako pridni ljudje padajo na kolena in se več ne poberejo, kako družba izloča tiste, ki nimajo ustreznega zaledja, znanja, premoženja, predvsem pa zvez in poznanstev. To se dogaja še danes – država daje ljudem neke korenčke, s katerimi ne vedo, kaj bi, ne daje pa jim ustreznih znanj za življenje v kapitalizmu.«
Čeprav so jo tedaj menda označevali za histeričarko in celo lažnivko, ki s svojim pesimizmom skruni plemenito idejo samostojne Slovenije, predane humanitarke občutek, ki ga je dobila na terenu, ni varal. Leta 1980, v letu smrti jugoslovanskega predsednika Tita, je bilo po uradnih podatkih socialistične oblasti materialno ogroženih 8.952 prebivalcev Slovenije; statistična kategorija tovrstne ogroženosti zajema ljudi, ki ne zmorejo plačati nekaterih najnujnejših izdatkov, kot so najemnina, stroški ogrevanja, enotedenski dopust in vzdrževanje avta. Dobro desetletje pozneje, ob osamosvojitvi, je v takšnih razmerah živelo že 20.000 Slovencev in Slovenk. Nadaljnjega skoraj četrt stoletja, torej celotno obdobje famozne tranzicije, je to število naraščalo in leta 2013 doseglo vrhunec pri 65.000 materialno prikrajšanih osebah. »Včasih so rekli, da revolucija žre svoje otroke – jaz pa bi rekla, da kapitalizem žre naše otroke,« je ocenjevala Anita Ogulin.
»Živim samo za to, da bi spremenila svet na bolje!«
V želji, da bi ljudem nudila pomoč, ki bi presegala togo zastavljene okvire državnih birokratskih intervencij, je na podlagi lastnih izkušenj začela razvijati mrežo za lajšanje ekonomskih, socialnih in duševnih težav: »Množičnost teh pojavov me je zaskrbela in spoznala sem, da ljudje potrebujejo še precej več kot plačane položnice in hrano, pomoč pri vzgoji, terapevte in psihologe, pravno pomoč. Le tako lahko presežejo sramoto, presežejo krivice, ki so jih pretrpeli, stigmo revščine, presekajo vse te vozle znotraj samih sebe, v katere so ujeti in ki jih dušijo. To je bilo moje temeljno spoznanje in na tej osnovi sem nato oblikovala za tiste čase precej inovativen sistem celostne pomoči ljudem v stiski. Kljub temu in kljub vzpostavljeni socialni državi, kljub centrom za socialno delo, kljub raznim svetovalnim službam pa je danes tega vedno več.«
Krepitev socialnih politik, pa tudi predano delo humanitarnih organizacij, kot so Rdeči križ, Karitas, ZPM in vrsta drugih, sta v zadnjem desetletju sicer uspela ustaviti naraščanje deleža ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Nista pa je odpravila, četudi dandanes slovenska skupnost premore zadosti premoženja, da bi to lahko dosegla. Tako ostaja pereč problem zlasti revščina starejših, vztrajne podražitve pa so na rob dostojnega preživetja pahnile tudi marsikaterega delovno aktivnega prekarca in celo ljudi z zaposlitvijo. Kakor torej v Sloveniji še zdaleč ni izginila revščina, tako ni izginilo nasilje, ki je, žal, še preveč značilno za marsikatero od socialno ogroženih družin, vendar pa zanj še zdaleč niso imuna tudi najpremožnejša gospodinjstva. Po desetletjih opozarjanja na simptome se je zato Anita Ogulin s sodelavkami odločila, da bodo poskušale doseči sistemske spremembe. »Leta 2012 smo se dobili s tedanjo ministrico za socialne zadeve Andrejo Kopač in jo opozorili na prezrte starostnike, pa na otroke, ki so v šoli ostajali lačni – in je tedaj res dodelala socialno zakonodajo. Pozneje smo uspeli doseči, da je država uredila področje subvencij za stanovanja, pa z Inštitutom 8. marec smo zagnali kampanjo za zagotovitev šolske prehrane za vse učenke in učence iz družin do petega plačilnega razreda … Včasih smo torej slišani, največkrat pa ne.«
Vse to potrjuje Šabičeve besede, da je legendarna dobrodelnica razvijala širšo vizijo novega, pravičnega družbenega modela. Med drugim si je želela celovite reforme centrov za socialno delo, ki po njenem »sicer imajo zadosti strokovnih kadrov, niso pa ustrezno organizirani«, prav tako je želela s spremembo zakonodaje zagotoviti nepristranskost sodnikov in sodnic v postopkih dodelitve otrok. To je samo delček velikopoteznih in velikosrčnih načrtov Anite Ogulin. »Živim samo za to, da bi spremenila svet na bolje. Želim si, da bi postali skupnost ljudi, ki živijo in delujejo drug za drugega. Da presežemo to, kar smo postali – vozlišče sebičnih interesov, v katerem vsak deluje izključno v svojo korist. Smo ujetniki kapitala, ki razgrajuje nas in našo družbo, ki je že zdavnaj postala večrazredna skupnost neenakovrednih ljudi. Nihče pa ne pomisli na ceno, ki jo mora pri tem plačati. Vem, nimamo vsi enakih sposobnosti, imamo pa vendarle vsi sposobnost, da si med seboj pomagamo. Če bi gradili na tej pomoči in podpori, na sočutju in solidarnosti, bi vendar lahko živeli kot v raju!« V tem prepričanju je letos umrla velika humanitarka, ki bi lahko bila tudi velika slovenska državnica. Toda ljudje, ki jim je pomagala in na katere je prenesla to prepričanje, ostajajo. Kdo ve, nemara bodo v prihodnjih letih začeli uresničevati njene – in naše – sanje.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
