Se še spomnite, kako ste na voditelje Dnevnika gledali leta 2015, ko ste prišli v informativni program TV SLO?
Ko sem stala pred tistimi velikimi vrtljivimi vrati na Kolodvorski 2, sem se počutila res drobno proti veličini te hiše. Nisem vedela, v kaj se spuščam. Prve dni me je sodelavka na hodniku ogovorila: 'Aha, za mlajšo dežurno se uvajaš. Veš, televizija je naporna. Če želiš imeti kaj od življenja, kar takoj opusti to delo.' Bila sem zmedena in se zahvalila za nasvet. Zdaj se temu nasmehnem, saj je imela v veliko pogledih prav, novinarstvo in televizija te posrkata, imata to moč. A življenje prilagodiš, kot v marsikaterem poklicu. Ko sem začela, je bilo vse novo, veliko, naporno, a navdihujoče. Imela sem ogromno strahospoštovanja. Dnevnoinformativni program je velika sestavljanka. Da se sestavi slika, se morajo zložiti vsi deli. To sem se hitro naučila: če urednik ne določi teme, če snemalec ne posname dogodka, če novinar ne napiše prispevka, če ga montažer ne zmontira in tako naprej, nima voditelj v oddaji česa napovedati. Voditelj – zato mi je moja nova vloga v tolikšno čast – zaokroži delo sodelavcev.
Poročali ste o raznolikih temah. So vam katere zanimivejše?
Ko sem bila pripravljena, sem s položaja mlajše dežurne novinarke napredovala v dežurno, potem pa začela z novinarskim delom v notranjepolitični redakciji. Zaradi razmer sem dolgo poročala o vsem. V kratkem času sem poročala s tekmovanja v metanju papirnatih letal in o odstopu ministra. Najbližje pa so mi vedno bile družbene teme. Z zanimanjem spremljam družbo, spremembe, fenomene, kako razmišljamo o človekovih pravicah. Zanimajo me trendi, ki se nakazujejo, sploh med mladimi, za katere si želimo, da bi jih pritegnili k tako tradicionalnemu mediju, kot je televizija, in na spletu. Opažam, da oblikujejo drugačno skupnost, ki ceni in pričakuje drugačen razvoj družbe, kot so jo oblikovale prejšnje generacije. Najbrž me tudi zato tako pritegnejo, mogoče se poistovetim z njihovo jezo in željo po pravičnejšem svetu, ki bi ga vodila ekologija. Z veseljem se ukvarjam s socialo in pravicami skupnosti LGBTIQ+, še najbolj so mi blizu ženska vprašanja oziroma teme, povezane s pravicami žensk. Pogosto slišimo, da smo na tem področju kot družba že veliko naredili, a kot ženska v Sloveniji prepogosto začutim manjvrednost svojega spola in mislim, da bo boj za enakopravnost, žal, še zelo dolg.
Se je kdaj zaradi vašega novinarskega dela kaj premaknilo? Ima to delo smisel ali vas frustrira, ker je v družbi še polno krivic?
Mogoče kdaj res začutim, da nima smisla, kar počnemo. Trudimo se, opozarjamo, sprašujemo, pišemo, govorimo, že skoraj vpijemo, pa se stvari ne spremenijo. A prav zato še kar vztrajamo. Res je, da pri novinarstvu spremembo težko opaziš čez noč – s temami, o katerih poročam, se trudim prispevati k dobrobiti, skušam opozoriti na krivice in pravice, spomniti na vidike, ki so kdaj pozabljeni. Zavedam se svoje odgovornosti, ljudje morajo dobiti informacije. Obveščenost je ključna za udeležbo v demokraciji. Ali se je zaradi mojega dela kaj neposredno premaknilo, težko presodim, mogoče je bil zadnji tak trenutek pred letošnjimi evropskimi volitvami, ko smo s kandidati na listah snemali podkaste. V enem izmed intervjujev, ki sem ga naredila, sva z gostom govorila o kampanji Moj glas, moja odločitev. Pogovor je bil tako odmeven, da se je tudi v drugih medijih in na družbenih omrežjih sprožila širša debata o pravici do umetne prekinitve nosečnosti. To me je navdalo z zadovoljstvom, dalo mi je pomembno potrditev, da delam prav.
Poleti ste začeli voditi Dnevnik. Ste zadovoljni, da ste si postopoma nabirali izkušnje in ste bolj suvereni pred kamero?
Domnevam, da si vsi na neki točki v življenju želimo, da bi lahko preskočili kakšen korak, dva ali deset, tudi sama. Dejstvo pa je, da voditelja osrednje informativne oddaje vidimo kot nekoga, ki ne zgolj bere novice, temveč tudi vse zgodbe, ki so v oddaji, dobro pozna in jih s svojimi besedami, povezovanjem tem, slogom branja in izražanja še oplemeniti – da sta vsebina in bistvo zgodbe gledalcem takoj čim bolj jasna. Absolutno imajo prednost novinarske izkušnje – ne moreš biti dober voditelj, če pred tem nisi dober novinar. Vseh teh veščin, pa tudi samozavesti, sploh pa občutka udobnosti v studiu, ni mogoče pridobiti čez noč, vse se povezuje. Izkušnje ti, ko gre vse narobe, dajo orodje, da ohraniš mirno kri in oddajo kljub oviram pripelješ do konca, ne da bi gledalci vedeli, kaj vse je šlo narobe. Pod črto sem vesela, da je ta priložnost prišla ob pravem trenutku.
Imate raje Ljubljano ali Metliko? Zakaj?
Ne bi rekla, da gre za eno ali drugo. Vsako mesto mi ponudi kaj, kar mi drugo ne more. Kadar potrebujem tišino, to dobim v Beli krajini, ob in v Kolpi si oddahnem, voda z mene splakne veliko skrbi; kadar si želim pestro dogajanje in mir v množici, najdem odgovore v Ljubljani. Tu imam tudi službene izzive, ki me polnijo drugače. Do domačega kraja čutim veliko pripadnost, Belokranjci premoremo močan lokalpatriotizem. Tudi sama ga vedno nosim s seboj. Najprej sem Metličanka, potem vse drugo.
Menda radi šivate. Kako to?
Že pred več leti sem si za novoletni cilj zadala, da se bom naučila šivati, pred dobrim letom pa sem se udeležila tečaja. Težko rečem, kaj me je pritegnilo. Verjetno želja po ustvarjanju in ročnem delu, pa da se lahko sama odločim, kako bo videti moje oblačilo, in da je moj hobi nekaj čim bolj drugačnega od mojega poklica. Da lahko izklopim glavo, da ne gledam v zaslone in da se ukvarjam z barvami, materiali, šivi. Ne morem reči, da mi gre posebej dobro, sešila sem nekaj nosilnih torb in puloverjev, moj trenutni projekt je skrojiti hlače. Sicer sem se naučila šivati tudi zato, da se bom nekoč poskusila izogniti kupovanju oblačil, ki so del tako imenovane hitre mode, torej masovne proizvodnje, ki ne samo podcenjuje delavce, temveč tudi prispeva k onesnaženju okolja, tudi s kupi odpadnih oblačil. Zato tudi rada zahajam v trgovine z oblačili iz druge roke. Nekje sem prebrala, da navdušenje po nakupu novega oblačila splahni po tem, ko ga oblečeš četrtič, pri rabljenem oblačilu pa traja veliko dlje. Mogoče ravno zaradi občutka, da z majhnim dejanjem delaš dobro za svet ali vsaj ne prispevaš k slabemu.
Katere knjige so se vas dotaknile?
Redno spremljam nadaljevanja, ki jih o Tarasu Birsi napiše Tadej Golob. Sicer pa imam zelo rada Sally Rooney, ki piše predvsem skozi oči moje generacije, pa Dolly Alderton, ker piše mehko, a ne kičasto, najbolj pa se me je v zadnjem času dotaknila Lana Bastašić s knjigo Ujemi zajca. Ni tako nedavno, kar sem jo prebrala, in še kar kdaj razmišljam o njej. Nazadnje pa sem prebrala kratke zgodbe z naslovom Dvoliki avtorice Jedrt Maležič. Res so me pritegnili orisi ljudi raznolikih karakterjev ob raznolikih dogodkih. Mogoče so moja rdeča nit ženske avtorice, še kar nekaj jih je namreč na mojem seznamu naj knjig.«
Svojega pasjega kratkohlačnika nadzirate z videonadzorom...
Naši urniki so precej nepredvidljivi, ker se prilagajamo dnevnemu dogajanju, in pogosto smo v službi do večera. Da je naš Bowie lahko srečen kuža, ki dobi vse, kar potrebuje, je izvedljivo samo, ker si skrb zanj deliva s partnerjem, ki sicer dela v istem poklicu, a nama nekako uspe uskladiti obveznosti. Ne povejte Bowieju (nasmešek), ampak kadar je sam, ga po stanovanju spremlja tudi videokamera, ki nama pošlje obvestila, ko se premakne s kavča v dnevni sobi na posteljo v spalnici. Torej je, ko ne teče po igrišču kot raketa, pravi couch potato. (smeh) Tako paziva, da je z njim vse v redu, tudi kadar je sam. Sicer pa smo imeli vse – od ločitvene tesnobe, hudih alergij do kužnega kašlja – paleta izzivov, ki jih psi dajo lastnikom, je res široka, še posebej posvojenčki iz zavetišč, kot je najin. Izjemno sva vesela, da mu lahko nudiva ljubeč dom in da je po hudih izkušnjah v prvih mesecih življenja zdaj našel svoj mir.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
