Sedmošolka Tanaja je bila odločena, da šolski uspeh izboljša in z učenjem in dodatnim trudom še pred koncem prvega ocenjevalnega obdobja popravi oceno. To je imela namen storiti 26. januarja, vendar se je zapletlo.
"Vso bledo jo po prvi šolski uri odslovijo domov češ, naj se pozdravi. V ponedeljek spet vsa nemočna in utrujena potarna, da se je ponoči potila. Jaz pa sem kar določila, da se ji to dogaja, ker se preveč uči, noč je za spanje in počitek, naj se malo umiri, saj je še celo šolsko leto pred njo. Tako Tanaja ostane doma brez hudih znakov bolezni. Konec tedna je bila že bolj ješča in bolj polna energije, zato gre v ponedeljek nazaj v šolo. 5. 2. zjutraj kot vsako jutro vstane, se uredi, a ni prava. Nima apetita, rahlo utrujena … Pomislim, da ima stisko zaradi ocen. Spet jo po prvi šolski uri pošljejo domov. Jaz pa ocenim, da ima angino. Poležava, spi, ne je, ampak nima drugih simptomov," se spominja njena mama, ki jo je naročila na pregled pri pediatru.
Sledil je obisk laboratorija, preiskave pa so pokazale, da je Tanajina krvna slika zelo slaba in Tanaja naj bi prebolevala tudi angino. Napotili so jo v Splošno bolnišnico Brežice, kjer je z očetom preživela ves dan, od tam pa jo poslali naprej v Ljubljano.
"Ko prispeta, mi mož pravi: “Zrihti se, gremo v Ljubljano.” Mislila sem, da se šali, saj smo večkrat razočarani nad našim zdravstvom, ker vse predolgo traja, a njegova grimasa obraza je delovala jezno. V smehu mu rečem, kakšno Ljubljano, a ne vidiš, koliko je ura?! V tistem mi zaluča veliko kuverto na kuhinjski otok in solzami v očeh pove: “Tu maš, pa si poglej!” Nemudoma primem kuverto in ko sem potegnila ven cel šop papirjev, nisem videla drugega kot levkemija ALL. Solze so kar brizgale iz mene. Dihanje je postalo oteženo, kot bi me nekdo davil, v ušesih samo šum. Oblekla sem se v minuti in že smo bili na poti. Sproti sem poklicala sina (pastorka), da mu povem, kam se peljemo, on pa me tolaži, da je mogoče napaka. Tako sem tudi sama upala do zadnjega," usodni dan, ki jim je zamajal tla pod nogami, opiše Tanajina mama.
Le tri mesece preden je Tanaja zbolela, je za rakom umrla njena babica
"Po večurnem pregledu, slikanju in odvzemih krvi se Tanaja sesuje. Hodnik je bil v trenutku poln osebja. V vsej zmedi in paniki sem videla le krvava usta in obračanje oči. V hipu začnem kričati: “epi, epi, epi napad!!!” Pred komaj 3 meseci pred Tanajino diagnozo sem skrbela za taščo, ki je bila že v paliativni oskrbi. Tako sem doživela vse, od bruhanja krvi, epi napadov, plenic in umiranja. Končno nas namestijo v 4. nadstropje, ker ima Tanaja potrjeno angino. Položili so jo v posteljo oblečeno in takoj priklopili na življenjske funkcije. Medicinski tehnik je prihajal vsako uro prepisovat rezultate, in ker sem negibno sedela že več ur, me je vprašal, ali ne bom spala. Prijazno mi je raztegnil fotelj in mi postlal ležišče, a očesa nisem upala zatisniti. Ta noč je bila najdaljša v mojem življenju. Spraševala sem se, zakaj ravno moja Tanaja."
Naslednji dan so jo premestili v 3. nadstropje, dr. Kavčič pa jih je seznanil z diagnozo. "Tanaja je sprejela novico, kot da ima gripo, meni pa so se tla pod nogami sesuvala," pravi mama in doda, da sta z možem kmalu ugotovila, da ju namesto težko pričakovanega dopusta in druženja s Tanajo na različnih dogodkih, čaka borba. "Podoživela sva travmo izpred treh mesecev, le da je bila sedaj to najina hči. Znašli smo se v tunelu, a svetlobe na koncu ni videti".
Tanaja se je po besedah njene mame zaprla vase, saj je pred tremi meseci stala ob strani svoji umirajoči babici, videla vse od odpadanja las, bruhanja, plenic, smrti.
Sledili so številni zapleti
"Ena od stisk je bila izguba las. Strah jo je bilo, kako se bodo ljudje odzvali, kako bodo reagirale sošolke, ki se v teh letih urejajo, šminkajo in jim videz veliko pomeni. Hvala bogu sva v sobo dobile borko Mašo, ki ji je razložila, da ni tako vse črno, ji pokazala lasuljo, stekel je pogovor, ki je pomiril tudi mene in 1000 mojih vprašanj. Bili so hudi časi, vzponi in padci. Tudi časi, ko smo mislili, da bomo Tanajo izgubili. Agresivno nastrojena na vse, ni imela zanimanja za nič, nehala je jesti. Med zdravljenjem je imela veliko zapletov, od steoridnega diabetesa, odpovedi notranjih organov, raznih bakterij in gliv, zlatenico, shujšala je več kot 20 kg v mesecu dni. Meseci tečejo in naša borka se bori enkrat bolj, drugič manj ... Sošolci in sošolke jo obiskujejo in ima vsaj ta stik z zunanjim svetom. Sedaj se v tunelu že vidi svetloba".
"Težka preizkušnja, pa vendar smo odnesli veliko dobrega iz tega"
"Ena pozitivna je, da smo spoznali veliko nam enako trpečih borcev in njihovih staršev. Postali smo ena velika družina, ki se med seboj tolažimo, se nasmejemo, jočemo. Zaradi njih in osebja se v bolnišnici počutiva kot v drugi dnevni sobi. Velika podpora v tej zgodbi je tudi društvo Junakov in medicinske sestre, ki niso samo to, so tudi naše babice, tete, mame ...," zapis sklene Tanajina mama.
Junakom 3. nadstropja lahko pomagate tudi vi
Društvo Junaki 3. nadstropja sicer združuje starše otrok, ki so imeli ali imajo sami izkušnjo z bivanjem v 3. nadstropju pediatrične klinike. Svoj prosti čas namenijo pomoči ostalim otrokom in njihovim družinam, ki se zdravijo na hemato-onkološkem oddelku. Prav tako pa bolnikom pomaga jo tudi prek dobrodelnih akcij. Sredstva, ki jih zbirajo prek spletne strani društva ali prek sporočila SMS s ključno besedo JUNAKI5 na 1919, bodo namenili za nakup desetih infuzijskih črpalk z organizatorji, prek katerih otroci prejemajo zdravila, parenteralno hrano in kri.
