Poslanec Svobode Lenart Žavbi je bil rojen 25. septembra 1999 v Ljubljani. Osnovnošolsko izobrazbo je pridobil na Osnovni šoli Poljane, srednješolsko pa na Ekonomski šoli v Ljubljani. Politika ga zanima že od mladih nog, zato tudi ni presenetljivo, da je izobraževanje nadaljeval na fakulteti za družbene vede – dodiplomsko s študijem politike in države, magistrsko teoretske politologije na FDV. Že v času študija je kot študent delal pri politični stranki in občasno v domačem podjetju. Poslanski mandat je nastopil leta 2022, je član odborov za zadeve Evropske unije, kjer je tudi podpredsednik, za finance, zunanjo politiko in zdravstvo. Deluje tudi v dveh parlamentarnih preiskovalnih komisijah.
Do pred kratkim ste bili najmlajši poslanec državnega zbora, zdaj pa vas je po mladosti "prehitel" Andrej Poglajen iz SDS, ki je v poslanskih klopeh nasledil Branka Grimsa. Kako mladi poslanci med seboj premagujete politične razlike?
Po zgledu nekaterih parlamentov članic EU smo tudi pri nas v tem mandatu ustanovili klub mladih poslancev, ki je nadstrankarski forum, kjer se pogovarjamo o problemih, ki pestijo mlade, pa tudi o drugih zadevah, saj ni politike, ki se ne bi dotikala tudi nas. Na mizi je denimo pokojninska reforma, ki v resnici dolgoročno bolj vpliva na mlajše kot na starejše. Tudi zdaj, ko bo kolega, ki je še mlajši od mene, član tega kluba, se mi zdi, da bo sodelovanje enako uspešno kot prej. V klubu je tudi Andrej Hoivik iz SDS, doma iz Škofje Loke, pa Damijan Zrim iz SD, ki je z Goričkega, z obema odlično sodelujem. Plod uspešnega dela je bila že novela zakona o mladinskih svetih pred pol leta, pred nami je še veliko drugih izzivov.
V Gibanju Svoboda ste eden od najbolj izpostavljenih poslancev. Kako ste prišli v stranko? Kdo vas je priporočil predsedniku Robertu Golobu?
Ko je na začetku leta 2022 predsednik kot še navadni državljan začel zbirati somišljenike, se je pogovarjal tudi z nekim mojim znancem, takrat sem se začel zanimati zanj. Spomnil sem se ga iz časov Pozitivne Slovenije, potem sva se spoznala, to je bilo 1. februarja, in imela iskren pogovor. Tisti pogovor ni bil toliko v kadrovskem smislu, ampak predvsem spoznaven. Moram reči, da je bil to eden lepših sestankov v mojem življenju, videl sem ga takšnega, kot ga še vidim danes, kot človeka, ki gleda izjemno široko na svet in posamezne problematike. Takrat sva govorila o konceptih politik, ugotovil sem, da se zelo strinjava. Spomnim se, da sva govorila o stanovanjski in okoljski politiki, mislim, da je sodelovanje med nama iz dneva v dan boljše.
Pred prihodom v to stranko ste bili dejavni član Levice. V kakšnih odnosih ste z nekdanjimi strankarskimi tovariši? Ali ste "oficir za zvezo" med strankama?
Nisem "oficir za zvezo" med strankama, se pa zelo dobro razumem z njimi. Ob mojem odhodu ni bilo nobenih zamer. Mogoče je dobro, da ta del zgodbe podrobneje pojasnim. Ko sem leta 2018 iz srednje šole odšel na fakulteto, so bile poleti prav parlamentarne volitve. Vpisal sem se na študij teoretske politologije, moja mantra je vedno bila, da se moram ob teoriji seznaniti tudi s prakso. Moja trdna zaveza je bila, da moram biti aktiven v politiki in da bi morali k temu spodbujati tudi druge. Takrat sem pogledal politični spekter, na levi sredini je bilo šest strank, a glede na to, kar sem slišal od politikov, sem se odločil za Levico, ki je takrat odpirala prave teme. Menim, da je Levica od leta 2014, odkar je na parlamentarnem prizorišču, odprla marsikatero pravo temo, ki je prej ni bilo v slovenski politiki. Na primer stanovanjska politika, problematika prekarnosti, okoljska politika. Mogoče so bili dobri v analizi problematike, problem pa je v izvedbi, ključna je bila operativnost, ki je manjkala. Ampak res sem v dobrih odnosih tako z Luko Mescem kot z Asto Vrečko in poslanci Levice. Navsezadnje smo še vedno prijatelji, tako kot sem v prijateljskih odnosih tudi s poslanskimi kolegi socialnimi demokrati.
Kakšna je razlika med Levico in Svobodo? Večkrat je slišati, da je Svoboda izpolnjuje večino programa Levice.
Vse stranke ali pa večina strank na levosredinskem polju izhaja iz podobnih predpostavk, s podobnih svetovnonazorskih stališč. Obstajajo nianse, razlike, na primer odnos do zveze Nato. Levica zagovarja referendum o članstvu v tej zvezi, meni se na primer to v teh časih ne zdi primerno. Sploh ker v resni bližini Slovenije divja vojna, celotni Evropi grozi skrajno desna tvorba iz Rusije, ki nima nobenih dobrih namenov, zato ni pravi čas, da se sprašujemo o zvezi Nato. Ko pa bomo živeli v miru na tej celini in v širši regiji, pa se lahko pogovarjamo tudi o smotrnosti tega. Zdaj je pač treba biti tvorni del zavezništva. To je le ena od razlik, ampak navsezadnje je Levica sistemsko gledano slaba vest leve sredine v zadnjih desetih letih. Njihovo sodelovanje v vladi se mi zdi pozitivno.
Ali vprašate kdaj za nasvet svojega polbrata Gregorja Repovža, odgovornega urednika Mladine?
Najin odnos je dober, predvsem človeški, prej kot političen. Večina pogovorov med nama ni o politiki, sicer pa se pogovarjava predvsem o kakšnem članku v Mladini in kritiki aktualne politike.
Katerega politika najbolj spoštujete?
Omenil bi svoje štiri politične vzornike. Moj najbližji mentor je vodja poslanske skupine Borut Sajovic, ki je po mojem eden najbolj podcenjenih slovenskih politikov, bil je izjemno operativen župan, ki je iz svoje občine naredil biser na Gorenjskem. Drugi je nesporno predsednik vlade dr. Robert Golob, vizionar, strateg, mislim, da takšnega slovenska politika od časa Drnovška ni imela na oblasti. Tretji je nesporno prvi predsednik republike Milan Kučan, tudi pri njem je večkrat podcenjen stik na terenu. Velikokrat ga vidim v stiku z ljudmi in v tem je izjemno pristen. On si res zapomni skoraj vsakega človeka, ki ga sreča, tudi kaj ve o njem. To zelo cenim, takih terenskih tipov politikov v levosredinski politiki manjka. In četrti, predvsem z vidika operativnosti, je ljubljanski župan Zoran Janković. Spremljam to mesto, odraščam z njim, to mesto je del mene, operativnost župana vidim kot njegovo veliko prednost, od katere se marsikdo lahko kaj nauči.
Omenili ste prvega predsednika Milana Kučana. Kako pogosto se srečate z njim?
Večkrat se srečava, si dava roko, izmenjava več besed, srečava se na državnih proslavah, tudi na kakšni lokalni proslavi, denimo v Prekmurju, ker je Prekmurec.
V kakšnih odnosih pa ste z aktualno predsednico Natašo Pirc Musar?
Nimava osebnih odnosov.
Vas ne moti, da je za svojo svetovalko izbrala nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar, ki je premierja Roberta Goloba obtožila političnih pritiskov?
Tega ne želim komentirati kot poslanec Svobode, ampak z vidika nekoga, ki jo je volil v drugem krogu zadnjih predsedniških volitev, me to moti. Predvsem zaradi te zadnje zgodbe, ki se je poleti dogajala z dvema ruskima vohunoma, v kateri je Slovenija odigrala izjemno pomembno vlogo. Navsezadnje sta predsednik ZDA Biden in nemški kancler Scholz hvalila Slovenijo, da je dobro odigrala to zgodbo. Konkretna svetovalka predsednice pa jo je hotela izrabiti za svoje osebne interese ali zamere. Kar na splošno zadeva delovanje predsednice republike, pa sem tudi že večkrat javno povedal, da je korektura prejšnjega predsednika. Pahor se ni oglašal, ko bi se večkrat moral, ona pa se meša v vsako stvar v tej državi. Celo v kanal C0 v ljubljanskih Črnučah.
Kako ste spremljali komisarsko sago? Ali je bil predsednik vlade Robert Golob preveč popustljiv do predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, ko se je odpovedal kandidatu Tomažu Veselu in za novo kandidatko predlagal Marto Kos, da bo s tem lahko izpolnila žensko kvoto?
Naj najprej ponovim, kar sem že večkrat dejal, da gre velika zahvala Tomažu Veselu za kandidaturo in ves njegov trud. Vztrajam, da je bil izvrsten kandidat, in obžalujem, da je odstopil od kandidature. A očitno med njim in predsednico Evropske komisije ni prišlo do »kemije«, ki bi jima omogočila sodelovanje, kakršnega bi si želela. Rešitev z Marto Kos pa se mi zdi dobra. Ko se je predstavila v poslanski skupini Svoboda, je bilo vzdušje izjemno, navsezadnje je bila v Svobodi na samem začetku, torej del nas. Zato se mi zdi, da se je z njeno kandidaturo rodila še nova energija, ki je mogoče že nekaj časa ni bilo. Nesporno smo lahko ponosni tako na Tomaža kot na Marto, oba sta izjemna kandidata za Slovenijo.
Marta Kos je stranko protestno zapustila po odstopu nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar. Takrat je izjavila, da to ni več njena stranka. Zdaj je za premierja imenitna kandidatka za komisarko, Kosova pa je vesela in počaščena. Ali gre tudi v politiki ljubezen skozi želodec?
Ne poznam konkretnih odnosov Marte Kos s predsednikom ali komerkoli drugim, zato jih ne bom komentiral. Moji odnosi z njo, ko je bila v stranki, so bili dobri, vmes sva se enkrat srečala na Gadu in na hitro spregovorila nekaj besed.
Drugače od Marte Kos Tomaž Vesel uživa podporo opozicije, tudi SDS. Kako si to razlagate?
Niso ga ravno podprli, so se pa v odboru vzdržali.
Niso mu nasprotovali, celo hvalili so ga.
Zelo jih je prepričal, vendar pa se ta trenutek, ko govoriva, Marta Kos še ni predstavila odboru za zadeve Evropske unije, saj njegov predsednik Franc Breznik iz SDS zaradi interesov svoje lastne stranke zavlačuje sklic seje. Zato raje počakajmo, da se bodo srečali.
Kako si razlagate dejstvo, da je Tomaž Vesel prepričal opozicijo?
Ne le opozicijo, tudi nas je prepričal njegov nastop. Njegova predstavitev pred odborom 8. avgusta je bila nesporno dobra. Vztrajam, da je bil vrhunski kandidat, izjemno ga cenim osebno, vendar pa, kot sem rekel, očitno ni prišlo do »kemije« med njim in predsednico Evropske komisije. Zato tudi dvomim, da bi Slovenija oziroma predvsem Tomaž lahko storil kaj drugega kot to, kar je.
Kako se mu bo stranka oddolžila zdaj? Bo dobil kakšno tolažilno funkcijo v vladi?
O tem nimam nikakršne informacije.
Kdo bo novi obrambni minister? Ali drži, da poslanska skupina Svobode nasprotuje Damirju Črnčecu? Ste tudi vi med tistimi, ki preferirajo poslanskega kolego Martina Premka?
O kandidatu za obrambnega ministra se v poslanski skupini še nismo pogovarjali. Menim, da se bo z nami pogovoril predsednik, ko bo napočil čas. Zato se tudi ne bi javno opredeljeval do nikogar, dokler ni na mizi konkretnih imen. Moram pa povedati, da je zadnji dve leti in tri mesece mandata ministrstvo za obrambo eno boljših v tej vladi. Za vojaški del težko rečem, ker se na to ne spoznam dovolj. Vsekakor pa v primeru civilne zaščite, ki je že tako zelo močan sistem in je pod ministrom Marjanom Šarcem bil še nadgrajen. Nakup zračnih traktorjev je zanesljivo ena najboljših stvari, ki jih je ta vlada naredila. Julija 2022 sem bil na Krasu, kot prostovoljci smo nosili opremo, pripomočke, ki so jih potrebovali gasilci. Zato sem prepričan, da bi bil tudi letošnji požar veliko večji, če ne bi imeli teh letal, za to vse pohvale.
Se lahko zgodi podobno kot v primeru kandidature Vojka Adamiča za kmetijskega ministra, ki ste mu poslanci izrekli nezaupnico, nato pa je premier za novo ministrico imenoval vašo nekdanjo kolegico Matejo Čalušić?
Če začnem na koncu, kmetijski resor spremljam, in Mateja Čalušić je zame eno največjih presenečenj. Pogovarjam se z deležniki v kmetijstvu, pred tremi konci tednov smo bili na sejmu Agra v Gornji Radgoni, tam sem bil vso soboto. Kmetijsko ministrstvo za medije ni najbolj zanimivo, toda moram reči, da ministrica zelo dobro opravlja svoje delo. Dialog, ki ga ima z reprezentativnimi kmečkimi organizacijami, je eden boljših v Evropi, v Sloveniji nimamo kmečkih protestov v zadnjem času, zato se mi zdi, da ministrstvo zdaj dobro funkcionira. Podrobnosti glede kandidature kolega Adamiča pa ne bi javno komentiral, na eni strani je šlo za interni sestanek, na drugi pa je od predstavitve minilo že precej časa, zato se podrobnosti niti ne spominjam. Lahko rečem le, da je bilo takrat mogoče zaznati nekakšne konceptualne razlike med nami in njim.
Ali drži, da ste vi bili med največjimi kritiki na njegovi predstavitvi.
To je pavšalna trditev. Kmetijsko politiko kot poslanec sicer res zelo pozorno spremljam, ogromno tudi hodimo po terenu, zato nekaj o tem področju tudi vem. Ne bi pa ravno rekel, da sem bil kakšen njegov hud kritik, kar lahko rečem tudi za vse druge poslance. Predvsem zato, ker niti ni šlo za kritiko, kvečjemu za – kot sem že dejal – za različne poglede na kmetijsko politiko.
Zakaj v Svobodi vztrajate pri podpori ministrice za digitalno preobrazbo Emilije Stojmenove Duh glede na to, da sta več nepravilnosti pri 6,5 milijona evrov vrednem nakupu 13 tisoč prenosnih računalnikov ugotovila tako računsko sodišče kot KPK?
Osnovni očitek zgodbe o računalnikih je, da je bilo kupljenih preveč računalnikov glede na potrebe, kar ne drži. V začetku septembra je bil odprt že tretji razpis za njihovo razdelitev. Nekaj so jih razdelili v prvih dveh razpisih, ki sta bila marca in maja, zdaj pa je največji paket. Čisto kvantitativno je povpraševanje po računalnikih večje od ponudbe, ki jo ima država. Kot sem že večkrat povedal, je zame razdeljevanje teh računalnikov dodaten stebriček v delu socialne države, problem pa je težko zbirokratiziran sistem, v katerem smo. Vsekakor je tudi ministrica storila nekaj napak, navsezadnje je vzpostavila popolnoma nov sistem, ki ga država do zdaj ni imela, in tudi namen je bil dober.
Za sporni nakup stavbe na Litijski je pravosodno ministrstvo pod vodstvom Dominike Švarc Pipan odštelo 7,7 milijona evrov. To je le 1,2 milijona več, kot je Stojmenova Duh za računalnike, ki bodo čez nekaj let zastareli …
Drži, ampak 4500 računalnikov je že v uporabi pri otrocih, 8500 pa jih bo kmalu, medtem ko je stavba na Litijski neuporabna.
Ampak bo ostala, tudi ko računalniki ne bodo več delovali.
Zemljišče bo ohranilo vrednost.
Kakšno politično jesen pričakujete? Pričakujete kakšna trenja med koalicijskimi strankami? V SD so zelo kritični do ministrice za digitalizacijo in tudi do nekaterih predlaganih reform.
Nekoč sem že rekel, da so očitno podnebne spremembe prišle tudi v politiko glede na to, da je vsaka jesen vroča. Ne pričakujem koalicijskih pretresov, zdi se mi, da smo kot koalicija v zadnjih pol leta nadgradili naš odnos, da je bolj iskren, kot je bil, da se več pogovarjamo, kot smo se prej. Na parlamentarni ravni pa nikoli ni bilo večjih razlik v koaliciji in tvorno sodelujemo.
Koliko reform bo koalicija lahko realizirala? Bolj kot se bodo bližale parlamentarne volitve, manjše bodo možnosti za to.
Prihodnji tedni bodo ključni za plačno reformo in bodo pokazali, kako bo z njo. Tudi zdravstvena reforma poteka. Trenutno je v usklajevanju 16 zakonov s področja zdravstva, pri čemer je treba poudariti, da so od teh 16 trije iz referendumske volje in pri teh treh ne gre za sistemski reformni del. Pokojninska reforma se usklajuje v ekonomsko-socialnem svetu, kjer bo predvidoma do februarja. Potem pričakujem resne premike pri zagotovitvi 100 milijonov evrov za stanovanjsko politiko. Pri tem premalokrat omenimo, da stanovanjska politika ni samo število stanovanj, ampak vključuje tudi najemniško politiko, zato se zelo veselim zakona o gostinstvu za omejitev delovanja podjetja Airbnb. Tudi prostorska politika, kjer so zdaj odprti oziroma v javni obravnavi vsaj trije zakoni s tega področja. Pri kreditni politiki smo že pred kakšnim letom sprejeli zakon o makrobonitetnem nadzoru bank. Tako da je premalokrat poudarjeno, da pri stanovanjski politiki ne gre zgolj za en zakon, ampak da je to izrazito horizontalna stvar. Tukaj mislim, da nam gre dobro, obljubljenih sto milijonov evrov je načrtovanih v naslednjem proračunu, ki bo kmalu prišel v parlament.
Omenili ste stanovanjsko politiko. Po oceni OECD imamo preveč obdavčeno delo in premalo obdavčene nepremičnine. Videti je, da tudi Golobova vlada ne bo sposobna ustrezno popraviti davčne zakonodaje. Zakaj v Sloveniji levi politični pol obdavčuje delo, ne pa premoženja?
Obdavčitev premoženja in davčna razbremenitev dela morata potekati vzporedno. Če pogledamo strukturo davkov v Sloveniji, ugotovitve OECD držijo, pri obdavčitvi dela smo visoko na lestvici, ampak te dajatve gredo v državni proračun, poleg tega pa tudi v ZZZS in ZPIZ. Z vsem tem financiramo javno šolstvo, javno zdravstvo, pokojninski sistem, omogočamo socialno državo, namenjamo veliko za investicije … Če bomo torej zniževali obdavčitev dela, potem moramo razliko pridobiti od davka na premoženje. Mislim, da bodo razprave o tem odprte v prihodnjih mesecih.
Po javnomnenjskih anketah večina volivcev ne podpira vlade, prav tako ne največje vladne stranke. Se bo z Golobovo Svobodo na volitvah zgodilo podobno kot z vsemi drugimi strankami novih obrazov?
S Svobodo sta najbolj primerljivi Pozitivna Slovenija in SMC. Javnomnenjske ankete spremljam že dolgo, in če jih primerjam, je imel SMC v približno istem času tretjino toliko podpore kot Svoboda, vlada pa je imela nižjo podporo kot sedanja. V zadnjih osmih mesecih dejansko spremljamo počasen trend rasti tako pri Svobodi kot pri vladi. Mislim, da smo v zelo dobri startni poziciji za drugi mandat.
Pričakujete, da se bo na volitvah spet pojavil kakšen nov obraz, denimo predsednik Uefe Aleksander Čeferin, ali pa bo v notranjo politiko prišel novi evropski poslanec Vladimir Prebilič?
Ne in ne.
Na evropskih volitvah je bila zmagovalka SDS, ki je prejela več kot 30 odstotkov glasov. Se ne bojite, da bo na oblast spet prišel Janez Janša?
Ne zdi se mi verjetno, da bi na oblast prišel Janez Janša.
Zakaj?
Če gledamo celotno Evropo, skrajna desnica prosperira v večini držav. Meni je grozno, ko spremljam, kaj se dogaja v Nemčiji. Nobene težave nimam z desnosredinskimi strankami, ampak to, kar je AFD v Nemčiji, ni desna sredina, kar so v Avstriji FPÖ, to ni desna sredina, to, kar je v Franciji Marine Le Pen, ni desna sredina.
To je skrajna desnica.
Tako je, in ta del me skrbi. Ampak vseeno imamo Slovenci drugačen DNK, kot ga imajo vse te države, ki sem jih naštel. V Sloveniji so neke stvari svete. Odpor do Janeza Janše se ni zgodil kar tako, ampak zaradi politik in sistemov, v katere je vstopal, ali pa zato, ker je posegal v neko družbeno tkivo. Govorimo o socialni državi, o privatizaciji zdravstva oziroma javnem zdravstvu, javnem šolstvu, govorimo tudi o vrednotah, o zgodovinskih vrednotah, in jaz mislim, da so te stvari za Slovence še zmeraj tako globoko, da se desna vlada na naslednjih volitvah ne bo zgodila.
Je SDS skrajna desnica?
SDS je skrajna desnica. Na desni sredini pogrešam tako stranko, kot je bila včasih ljudska stranka, ki je zastopala kmečko podeželske interese, hkrati pa ni države radikalno obremenjevala s kolaboracijo med drugo svetovno vojno in vsem, kar se je zgodilo. Ne da bi zdaj zagovarjal SLS, ampak to se mi je zdel tak primer desne stranke, ki v Sloveniji manjka, ker jih je pač hegemon vse posrkal vase v zadnjih 25 letih. Določene nastavke vidim tudi pri NSi, da bi se lahko kaj takega zgodilo, ampak vsakič, ko se zdi, da so na moderni desni sredini, potem nekako sami z repom vse podrejo.
Ali Janeza Janšo kdaj srečate na parlamentarnih hodnikih? Spregovorite kakšno besedo z njim?
Sva kdaj že kakšno besedo rekla, ampak ne morem reči, da so bili to pogovori, bolj opazke na hodniku. Si pa štejem v čast, da se Janez Janša veliko ukvarja z mano na Twitterju in podobnih njegovih kanalih. No, ni več Twitterja, se opravičujem, ampak je X.
V kakšnih odnosih ste z drugimi poslanci SDS? Greste s kom od njih kdaj na kavo?
Že prej sem omenil Hoivika, z njim sem že kdaj popil kavo. Tudi z novim poslancem Poglajnom sva se večkrat srečala na nogometnih tekmah, v Stuttgartu v času evropskega prvenstva, večkrat se srečava na tekmah slovenske reprezentance, tudi na tekmah Olimpije. Resnično kave nisva popila, sva pa zagotovo kakšno rekla. Z drugimi pa se ne družim.
Je Anže Logar Janšev satelit ali izobčenec? Bi z njim lahko politično sodelovali?
Nesreči Anžeta Logarja se reče svetovni splet. Na njem se obdrži vse, kar si v zadnjih letih, recimo od leta 2000 dalje, izjavil. Večkrat, ko zasledim kakšne Logarjeve nastope iz preteklosti, ugotovim, da je bila še nedolgo njegova retorika bolj podobna Grimsovi kot sedanji, ko poskuša biti bolj pahorjanski. Zato je odgovor, da je Anže Logar ne le satelit, ampak kar, ko sem že enkrat rekel, Janezova desna roka.
Kako pa sodelujete s poslanci NSi? Na začetku mandata je bila zelo pripravljena na sodelovanje z vladno koalicijo, zlasti z Gibanjem Svoboda. Verjamete njihovim napovedim, da ne bodo več Janše podprli za predsednika vlade?
Ne verjamem tem napovedim, ne verjamem pa tudi, da bodo kadarkoli v poziciji, da bi lahko sprejeli Janeza Janšo za predsednika vlade, ker se to ne bo zgodilo. S polovico njihovih poslancev, denimo z Jernejem Vrtovcem, Matejem Toninom in Vido Čadonič Špelič, imam zelo korekten odnos, na drugi strani so liki, kot je Reberšek, pa Cigler Kralj, s katerimi težje sodelujem.
Ste član preiskovalne komisije, ki preiskuje sporno financiranje strank, predvsem SDS. Kaj pa druge stranke? Zakaj nasprotujete preiskovalni komisiji, ki bi preiskovala domnevno sporne posle v energetiki, ko je bil na čelu Gena I sedanji premier Golob?
V zvezi s konkretno preiskovalno komisijo ima predsednica državnega zbora pravne argumente na svoji strani. Zelo preprosto, parlamentarne komisije ni mogoče ustanoviti, če isto področje preiskuje že druga preiskovalna komisija. In te prakse si ni izmislila Urška Klakočar Zupančič, ampak France Cukjati pred 20 leti. To je dobra praksa. Kar pa zadeva finance Svobode, menim, da ni nič spornega in da se tisti del lahko preiskuje v preiskovalni komisiji, ki jo je zahteval državni svet. Glede financiranja drugih strank pa težko kaj rečem. Za zdaj preiskujemo Svobodo in SDS.
Kaj ste ugotovili pri spornem financiranju SDS?
Komentiram lahko tisto, kar smo že sprejeli za nazaj v javnem delu vmesnega poročila, ker ima po poslovniku pristojnost komentiranja le predsednica komisije. V zvezi s tem pa lahko rečem – nesporno je, da je SDS prodala državo za prgišče forintov.
Kakšna bo vaša politična prihodnost? Nameravate ostati v politiki, če bo Svoboda propadla? Se boste vrnili v Levico, če bo ostala v parlamentu?
Ne, ne, nikakor. Upam, da bo Svoboda na političnem prizorišču ostala dlje časa, mislim, da smo na dobri poti. Da imam zaupanje predsednika vlade, da lahko grem kandidirat še za en mandat, potem bomo pa videli, kaj se bo zgodilo, kaj bodo povedali volivke in volivci. Ampak še enkrat, kot sem rekel, zdi se mi, da smo na dobri poti.
