Novice Svet24

Glas o kuhinji in strežbi Jureta ter Maje se je hitro razširil onkraj meja štajerske prestolnice, mlada zakonca pa sta si tik pred korono upala drzno sanjati o svoji hiši in več gostih. Kupila sta hiško pod vznožjem Pohorja, v Zgornji Polskavi, se dodobra izpilila v kuhanju in strežbi ter si prislužila spoštovanje znanih kuharjev, ljubiteljev dobre hrane, pa tudi slovitega Michelina, saj ju je opazil in nagradil. Povabili smo se k njima na obisk ter z veseljem delili njuno navdušenje in silno ustvarjalno energijo, čeprav Jure rad reče, da je najsrečnejši v miru svojega brloga – kuhinji.

»Nadvse zadovoljna sem v Zgornji Polskavi in vesela, da sva se iz mesta vrnila na vas, kjer sem odraščala in na katero imam nepozabne spomine. Odrasla sem na kmetiji v bližini Celja, obkrožena z naravo, doma smo imeli nekaj krav, prašička, kokoši, obvezne muce in psa. Pridelali smo ravno toliko, da je bilo vedno dovolj zdrave hrane za nas. Otroci smo se brezskrbno igrali na vrtu, v gozdu, to je bilo otroštvo, ki bi ga privoščila vsakemu otroku,« začne Maja, ki si po končani srednji šoli ni želela študirati marketinga v Ljubljani, temveč v Mariboru – tam je bilo vsega ravno prav, pa malo manjše in bolj sproščeno je kot v glavnem mestu. Med študijem je spoznala Jureta in hitro sta se ujela. Občasno sta tudi kuhala. Maja izkušenj s kuhanjem, razen da je kdaj malo pomagala mami in stari mami ter kradla nadev za potico, ni imela. Kuhalnico je vrtel predvsem Jure, ki je strastno navdušen nad kuhanjem, malo manj pa nad tem, da se mu v kuhinji kdo mota pod nogami. A kuhanje ni bilo od nekdaj njegova strast.

Arhiv Miza za štiri

Nepoboljšljivo radoveden 

»Kot otrok nisem ravno razmišljal, da bi šel na gostinsko šolo, saj kuhar takrat ni bil tako ugleden poklic, kot je danes. Moja pot je bila drugačna in prav je tako, ker nisem imel omejitev, ki bi mi jih (lahko) dalo izobraževanje. Šel sem študirat v Maribor, se zaposlil in ostal. Čeprav v naši družini ni nihče umetnik, me je nekaj vleklo v oblikovanje. Poklic je nadvse zanimiv, saj en projekt ni enak drugemu in se je treba ves čas učiti ter prilagajati, ob tem pa upaš, da bo tvoje delo všeč naročniku.« Skoraj dve desetletji je delal v marketinški agenciji kot vodja projektov in pri tem zelo užival. Zanima ga ogromno stvari, ki se jih z veseljem uči in jih skuša povezati med seboj. Tako se je mimogrede naučil fotografije, gradbeništva, elektrike, upravljanja družbenih omrežij … Majo pa je rad razvajal s slastnimi kosili in večerjami.

Ženska, ki te zna nasmejati, je boljša od manekenke

»Všeč mi je njegova sproščenost, obenem pa možnost globokih pogovorov ob pravih trenutkih. Zna me od srca nasmejati, tako zelo, da mi dostikrat tečejo solze. Prav zaradi tega sem vedela, da je pravi. Cenim tudi njegove toplino, odgovornost, pripravljenost pomagati, čut za sočloveka, kar pri mnogih ljudeh (žal) izumira,« iskreno pove Maja, Jure pa doda: »Pomembno je ujemanje energij. Kaj ti pomaga, če je ob tebi ženska s popolno postavo, pa je to edino, kar izžareva. Všeč mi je, da Maja obožuje moj smisel za humor, razume pa tudi mojo obsedenost s številkami in je vse, kar jaz nisem. Poročila sva se 8. 8. 2020 – saj vam pravim, da sem obseden s številkami – med prvim in drugim valom korone. Po poroki opažam, da nisem prebral drobnega tiska, zato tudi ni nič takega, če se najini pogledi kdaj razlikujejo. Kadar pa gre mimo najine hiše kakšna poroka, hitro pomislim, ženin, še imaš čas, da se obrneš,« pove v smehu in prizna: »Veliko raje kot z ljudmi se pogovarjam z lonci. Ne bi mogel delati v strežbi. Sicer pa sem trmast kozorog, okoli sebe postavim zid in sem ledeno hladen do ljudi, ki niso moji. No, vsake toliko kdo le spleza čez. Na srečo imam tu Majo,« je hvaležen Jure. Njun skupni projekt se je rodil čisto spontano. On je rad v kuhinji, ona obožuje dobro hrano in je rada med ljudmi.

Gostje v copatih

»Začelo se je med študijem. Spremljala sem šov Gostilna išče šefa in si zapisovala recepte. Ko je Jure prišel iz službe, sva kuhala in svoje krožnike objavljala na družbenih omrežjih. Kmalu so naju začeli ljudje cukati za rokav, ali bi lahko prišli na kosilo ali večerjo. Tako je nastal izziv Miza za štiri. To sva namreč imela v stanovanju: mizo in štiri stole. In pa dogovor, da prenehava, ko kateremu od naju ne bo več do tega,« razlaga Maja in doda, da je bilo treba preseči precej omejitev v glavi. »Na začetku sva sprejela družbo štirih ljudi pod pogojem, da enega od njih poznava. Še zdaj imava z večino gostov prijateljski odnos in se radi vračajo. V stanovanju je padla marsikatera (miselna) ovira v trenutku, ko so se morali na začetku preobuti v copate. Še zdaj naju mnogi sprašujejo, ali se morajo preobuti, in prinesejo tudi darila, saj smo jih vajeni nositi na obiske,« se smeji Jure. Krožnike, ki jih je pripravljal, je še vedno fotografiral in objavljal na spletu. Imela sta čedalje več sledilcev, pa tudi povpraševanja, ob tem pa sta pridno hodila na izobraževanja. Ko se je Maji iztekal absolventski staž, je sprva razmišljala o zaposlitvi, nato pa sta sprejela drzno odločitev, da kupita hišo na deželi in v spodnjih prostorih uredita restavracijo Miza za štiri, zgoraj pa dom. Ko sta v Zgornji Polskavi našla, kar sta iskala, sta bila že na prvem ogledu navdušena nad hišo in lastniki. Ogled se je razvlekel v tri ure klepeta, dogovorili so se za nakup, onadva pa sta začela kovati načrte za prenovo.

Arhiv Miza za štiri

»Hišo sva prenovila v mesecu in pol, in ko sva jo na začetku oktobra končno odprla, je prišla korona. Glede na velike težave gostincev, ki imajo kopico zaposlenih, sva jo midva še dobro odnesla. Ker delava vse sama in surovine kupujeva sproti, z zaprtjem nisva imela dodatnih stroškov, jaz pa sem bil na srečo še v službi,« pripoveduje Jure.

Uspeha ni mogoče izsiliti

Ideje za menije dobiva po navdihu. »Nič ni mogoče narediti na silo. Najini gostje imajo najraje rdečo peso in cvetačo, zelenjavo, za katero bi marsikdo rekel, da iz nje ni mogoče narediti kaj prida. Ljudje rdečo peso poznajo v solati, cvetačo pa prekuhano, brez teksture. Lahko pa jo razdrobiš, malo večje cvetke ocvreš, iz preostalih narediš drobir kot kuskus, v en del daš malo kisa, v drugega pa rjavo maslo in malo karija. Vse postrežem s posebnim medom s praženimi indijskimi oreščki, ki ga po najinem receptu za naju dela najin sosed. Na koncu vse začinim s kremo s tartufi in čilijevim oljem. In potem ljudje ne morejo verjeti, da je cvetača lahko tako dobra,« se muza Jure, ki z Majo stavi na dober glas od ust do ust.

»Težji del je dobiti gosta v fine dining restavracije. Ko začneš z novo stvarjo in se želiš postaviti na raven vrhunskih šefov, pa (še) nimaš česa pokazati, je res zahtevno. Nisem kuhar, nisem natakar, nimam šole, pa delam fine dining. A ne potrebuješ ravno uradne izobrazbe, da si vrhunski kuhar, ampak predvsem srce, veselje in strast. Kuha lahko vsakdo, ki mu je to v veselje, seveda pa je treba pridobiti tudi nekaj znanja. In jaz sem to počel z veseljem. Učil sem se pri Marku Pavčniku in Davidu Vračku. Seveda ni mogoče zadovoljiti čisto vsakega, vendar je velika večina navdušenih,« pove Jure, h kateremu zahajajo številni ljubitelji vrhunske hrane. Pred meseci je bil med njimi tudi Michelinov inšpektor. Seveda ti pridejo anonimno. Vse zabeležijo, fotografirajo in veliko sprašujejo. Običajni gostje samo fotografirajo krožnike in jih objavljajo na omrežjih. »Včasih tako zelo, da skorajda pozabijo jesti,« se smeji Jure. Oba z Majo se razvijata z vsakim gostom, krožnikom. »Nikoli ne delava posebnih načrtov, bomo videli, kaj bo prinesel čas. Če nekaj delaš s srcem in dobro, pridejo rezultati.«

Nikoli ne kuhata skupaj 

Čeprav oba obožujeta dobro hrano, nikoli ne kuhata skupaj. »Bog ne daj! V kuhinji imam rad mir. Če bi se mi motala pod nogami, bi se pobila. Kuhinja je moj brlog, tu imam svoj sistem, za katerega ne maram, da mi ga kdo podira. Zato je kuhanje moj del, strežba pa Majin. Velikokrat mi priskoči na pomoč tudi pri pomivanju posode. Kadar pa je zasedena in potrebujem kozico, si jo moram pomiti kar sam.«

Kako ju razveseliti? 

Jure Majo razveseli s čokolado in kozarcem vina. »Pa če posesa stanovanje namesto mene,« doda ona. Kako razveseliti njega? »Tako, da ga pustim pri miru. In mu rečem, da mu ni treba obrezati žive meje. Vedno pa ga dobim na štrudelj. To je ultimativno orožje.«