Iz prvih nepovezanih krikov življenja, ki jih je iztisnila na zaslon, je nastala knjiga Takšna nisem bila še nikoli; nedavno jo je izdala Beletrina. Iz prestrašene, bežeče bolnice pa se je – skoraj dobesedno – rodila ženska, ki ve, o čem govorimo, kadar govorimo o raku. In ki še predobro ve, zakaj je pomembna vsaka beseda o tej temi, vsaka knjiga – vsako življenje.
Marsikdo bo ob omembi vaše knjige verjetno zmajal z glavo: »Še ena, ki piše o svoji bolezni …«
Razumem takšne reakcije. Odkrito rečeno, pred boleznijo so tudi meni šle na živce vse te neštete izpovedi rakavih bolnikov, ki so se dojemali kot edinstveni, bolezen pa kot največjo krivico in neke vrste kozmično zaroto; zdelo se mi je, da vsak, ki je dal to skozi in ima pet minut časa, napiše knjigo. Za nameček se mi je kot dolgoletni novinarki na področju kulture zdelo, da so res slabo napisane. Nakar sem spoznala, da sem sama enaka kot vsi – saj drugačen verjetno sploh ne moreš biti, saj si samo človek. In danes nisem več prav nič vzvišena nad vsemi knjigami o tej temi, temveč se mi zdi prav, da so bile napisane. Kajti za ljudi, ki so jih napisali, so neprecenljive; so njihov način zdravljenja samih sebe. Zato sem nehala soditi.
»Ko so ljudje izvedeli za mojo diagnozo, sem z vseh strani poslušala samo, kaj vse sem storila narobe. ‘Nisi se pravilno prehranjevala, nisi se zadosti gibala, cepila si se proti koroni …’ Obenem pa sem poslušala, kako so oni vedno zdravi in da nikoli niso vzeli niti ene tablete in niso imeli niti ene resne diagnoze – ko sem bila najbolj ranjena in ko sem najbolj potrebovala razumevanje, je bilo tega največ.«
Torej so vse te knjige o raku predvsem krčevit izraz nekih življenj, med katerimi je vsako edinstveno in neprecenljivo. Ta krik, glejte, tukaj sem, živ sem, to sem jaz in to je moja zgodba – in ta zgodba je pomembna!
Tako je in danes to razumem. Preden sem sama imela to izkušnjo, pa sem jih sodila predvsem z literarnega vidika. Kar je bilo seveda narobe; danes sem precej bolj strpna, mehka. In to je bil eden ključnih darov tega procesa: odpadanje predsodkov in odmiranje starih prepričanj.
Torej ni zgolj kliše, ko slišimo, da se po takšni izkušnji človek na novo rodi?
Pri meni se je to zgodilo skoraj dobesedno. Pri zdravljenju plazmacitoma uporabijo tako močne kemikalije, da je, kakor če bi vrgli atomsko bombo na tvoj kostni mozeg. To uniči tvoj imunski sistem, izbriše spomin na vse prebolele bolezni in vsa cepljenja, na neki način ti izprazni spomin krvi in te spremeni v čisto tabulo raso. Tako da si čisto novo bitje, ki se je na novo rodilo. In ko ti povedo, da si zazdravljen in da v telesu nimaš več rakavih celic, je občutek točno tak. Noro!
Ameriški filozof Joseph Campbell, avtor znamenitega koncepta »herojskega potovanja« skozi življenje, je dejal, da ima slednje v grobem samo dve fazi: prva je gradnja ega, ko zbiramo izkušnje, gradimo odnose in ustvarjamo spomine, da lahko vse to zberemo v trdnem jedru in rečemo: »To sem jaz!«; druga faza pa je nato razgradnja tega ega – in Campbell nas svari, da če tega ne bomo storili sami, bo to za nas storilo življenje prek staranja in bolezni. In tedaj bo bolelo. Je torej rak razgradil vaš ego?
Lahko bi rekla, da je razgradil moj prejšnji, poškodovani ego in vzpostavil novega, bistveno bolj zdravega. Dotlej sem se običajno dajala v ozadje, bolezen pa me je preprosto prisilila, da sem se dala na prvo mesto. Naučila sem se biti sama s seboj in postavljati meje. Morala sem se umakniti iz družbe – dotlej sem redno hodila v teater, na koncerte in razstave, med ljudi – in to mi je bilo težko, a ko gledam nazaj, vidim, da sem to potrebovala. Tako lahko rečem, da je pri meni prišlo do kopernikanskega obrata na vseh področjih.
Ste si potem danes kaj bliže z zavestjo o lastni minljivosti? V knjigi pišete, da »sklepate pakt s smrtjo«. To se sliši zelo v slogu Mance Košir, ki je lastno smrt sprejela kot najboljšo prijateljico.
Ta odnos je bil zame dobršen del življenja zelo travmatičen. Dolga leta sem spremljala očetovo bolehanje (njen oče je bil znani pesnik France Forstnerič, op. a.) – že kot mlad je zbolel za tuberkulozo, potem mu je začela popuščati srčna zaklopka in končno so mu zaradi verižnega kajenja začela odmirati pljuča, zaradi česar je več let pljuval kri. Kadar je spal, je odprl usta in tedaj je bil, kot da je umrl, zato sem ga vedno zaskrbljeno budila. Skratka, bilo me je strah. Ko sem zbolela sama, me je izkušnja začela vračati v moja najbolj rana leta ...
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 31, 30. julij, 2024.
