Pravzaprav je to področje za zdaj bolj ali manj neurejena siva cona, ki zamegljuje preglednost v dobavni verigi tekstila od proizvodnje do kupca. Pa vendar tako oblačila kot obutev pogosto dokazano vsebujejo škodljive kemikalije. Gre za rakotvorne snovi, hormonske motilce, alergene kemikalije in nevrotoksine, ki so prisotni v izdelkih ali pa uporabljeni med proizvodnimi postopki. Že sama misel, da bi lahko na golo kožo oblekli na primer pulover, ki vsebuje hormonske motilce, je strašljiva, zato bi potrošnik moral biti že pred nakupom seznanjen z vsemi sestavinami izdelka, in sicer pregledno na sami oznaki.
V obutvi zasledili dve strupeni snovi
Nedavno je zakrožila novica, da so v otroških čevljih, ki jih prodajajo v eni od priljubljenih kitajskih spletnih prodajaln, zasledili strupene snovi, katerih vrednost je močno presegala dovoljeno mejo. Med njimi sta formaldehid in ftalat. Polovica izdelkov, ki so jih testirali, je vsebovala strupene snovi. Ftalati se pogosto uporabljajo za mehčanje plastike, najdemo jih v številnih izdelkih, vključno s posodo, izdelki za osebno nego in igračami. Že desetletja je znano, da povzročajo hormonske motnje in jih povezujejo z debelostjo, boleznimi srca, nekaterimi vrstami raka in težavami s plodnostjo. Plastika ni samo v oblačilih, pogostosti njene prisotnosti se sploh ne zavedamo. Med drugim jo najdemo v kozmetiki, dodatkih za dom, uporabnih predmetih, zelo verjetno pa že tudi v hrani.
Revizija uredbe o označevanju
Evropska komisija se je zganila in pod pritiski BEUC, evropske potrošniške organizacije, organizirala javno posvetovanje za oceno trenutno veljavnih pravil označevanja tekstila. Poleg tega je v strategiji EU za trajnostni tekstil že napovedana tudi revizija uredbe o označevanju, ki naj bi postalo bolj prijazno in razumljivo. »Oznake bi morale vsebovati informacije o vseh nevarnih snoveh, ki se lahko sproščajo iz tekstila v njegovem celotnem življenjskem ciklu. Vsaj na obešanki v trgovini bi morale biti obvezno navedene vse škodljive kemikalije, po našem mnenju pa navedena tudi morebitna uporaba biocidov v postopku pridelave tekstilnih vlaken,« pravijo na Zvezi potrošnikov Slovenije, ki sodeluje z BEUC.
Informacije, ki bi jih proizvajalci najraje skrili
Proizvajalci tekstila in obutve bi za kupce neprijetne vsebine gotovo najraje skrili, a se zavedajo, da to kmalu ne bo več mogoče. Kljub temu pred popolnim razkritjem poskušajo pridobiti še nekaj časa, zato se zavzemajo, da bi podatke o škodljivih kemikalijah objavljali samo na spletu. »Treba bo sicer zagotoviti ustrezno razmerje med količino podatkov, ki so na voljo na mestu nakupa, in na spletu, vendar ne bomo pristali na to, da bi bile za zdravje pomembne informacije na voljo zgolj v digitalni obliki, kjer bi morala biti celovita informacija o izdelku, glede na to, da pri spletnih nakupih ni omejitve glede prostora, že zdavnaj obvezna,« še menijo potrošniške organizacije.
Umetna vlakna tudi onesnažujejo
Tekstilna industrija je eden od dveh največjih onesnaževalcev z mikroplastiko, tudi vodotokov, morij in oceanov. Vlakna se med pranjem spirajo, čistilne naprave jih ne polovijo, zato se v večini spirajo v vodotoke. Daljša in kakovostnejša vlakna se spirajo manj, krajša bolj. Zaradi izpiranja vlaken postajajo oblačila tanjša, kar pomeni, da je šlo iz njih veliko plastičnih vlaken. Da bi omejili sproščanje mikroplastike v okolje pri pranju oblačil, sta možni vsaj dve rešitvi. Prva bi bila vgradnja ustreznih filtrov v pralne stroje in druga izboljšava čistilnih naprav, da bi mikrovlakna zadržale. Mnenje okoljevarstvene stroke je, da bi morala biti oznaka materialov na deklaracijah jasnejša in natančnejša, tudi glede kakovosti vlaken in v kakšni meri se ta lahko izpirajo. Za okolje in telo najprijaznejša rešitev bi bila sicer naravna vlakna, iz biorazgradljivih materialov. A pri naravnih tkaninah, kot je bombaž, je problematično gojenje rastline s porabo ogromnih količin pesticidov. Na mestu je vprašanje, kaj je danes sploh še čisto, neoporečno in neškodljivo. Sicer pa prisotnost mikroplastike in z njo hormonskih motilcev v vodi pomeni tudi njihovo prisotnost v prehranjevalni verigi.
