Kakšni so trendi v slovenskih gorah, koliko je obiskovalcev. Jih je res vse več?
Eden od razlogov za povečan obisk je tudi ta, da je to poceni rekreacija, ki je dostopna vsakomur. Število obiskovalcev se ne povečuje samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu. Pri pohodništvu in planinstvu nismo osamljen primer, tudi naše sosednje države se denimo že srečujejo s tem. Je pa dejstvo, da imamo 10 tisoč kilometrov markiranih planinskih poti, ki so dobro opremljene, oskrbovane, za njih skrbi veliko markacistov ter prostovoljcev in to seveda dodatno privablja ljudi. Tudi to, da je večina vrhov dostopnih brez vodnika, kar naredi naše hribe še bolj privlačne. V Avstriji ali Franciji to ni mogoče. Tam planinci potrebujejo bistveno več izkušenj. Sploh za časa korone so ljudje dojeli, da ne obstajajo samo nakupovalna središča, ampak da je okoli nas tudi narava, kar je seveda pozitivno, ampak s to množičnostjo v ospredje prihajajo »momenti«. Naša dolžnost in dolžnost države pa je, da to pravilno reguliramo.
Imate kakšne številke, koliko obiskovalcev je bilo denimo pred 10 leti in koliko jih je danes?
Zelo težko bi natančno navedel število, svoje čase smo imeli vpisne knjige, kamor so se obiskovalci vpisovali, ampak če pogledamo samo število nesreč, je trend jasen. Leta 2006, ko smo začeli beležiti to statistiko, je bilo okoli 200 posameznih primerov, zdaj jih imamo vsako leto čez 650. To je že en kazalec množičnosti. Ne bi smel sicer reči, da ljudje delajo večje neumnosti v gorah, ampak če je več obiskovalcev, je tudi več nesreč.
Kaj so vzroki za nesreče?
Ne želim delati krivice družbenim omrežjem, ti imajo svoje pozitivne strani, a ko ljudje vidijo neke destinacije, se tja odpravijo še raje. Pri tem se lahko slabo pripravijo in narava jih preseneti. Tudi če pogledamo mladino pred 20 leti in današnjo. Nekoč so se otroci igrali zunaj, plezali so po drevesih in tako naprej, danes pa starši že na igrišču zraven njih stojijo in pazijo, da ne bo njihov otrok padel, pazi to, pazi tisto. Izgubili smo stik z naravo, ta pa se ni spremenila, postala je le še bolj intenzivna, kar nam dokazujejo ujme v zadnjih letih. Vreme se v hribih lahko hitro spremeni. Alpinisti gredo plezat in jih ujameta noč ter slabo vreme. Mi smo včasih tam prespali, bivakirali, počakali na boljše vreme, danes pa takoj sprožijo intervencijo, tudi na bolj obljudenih točkah. Na Veliki Planini se pastir smeji, ko pada dež, ker bo rasla trava in bo živina imela dobro pašo, za nekoga iz mesta pa je to »na meji smrti«. Preslabo se pripravijo, ne upoštevajo navodil stroke. Tak je trend, danes vsi vedo vse. Vedo vse o medicini, hribih, vremenoslovju, zgodovini, vse poznajo. Za njih stroka ne obstaja, nekdo, ki je študiral in potem dolga desetletja spoznaval vse skupaj, nima pojma. To se dogaja tudi v gorah, ne upoštevajo vremena, meteorologi nimajo pojma. In gredo v neznano, potem pa se zgodi nesreča in kličejo na pomoč cel kup gorskih reševalcev. Mnogo je tudi hoje zunaj steza, po brezpotjih, ker je tam lepše, so bolj »kul«. Bolj ko je ekstremno, več všečkov dobijo.
Ko sva ravno pri nesrečah, koliko stane takšno reševanje, mogoče včasih tudi nepotrebno, panično reševanje?
To je seveda velika finančna obremenitev, tudi nesreča na cesti je. Zato moramo na nesreče gledati večplastno. A če tako prek prsta ocenim, da gre nekoga v gore iskat 20 gorskih reševalcev, so tukaj že stroški transporta in čas, pa če rečemo, da ena ura reševanja stane toliko, kot denimo ura dela avtomehanika, in da gre v zrak še helikopter, govorimo o tisočih evrih. Tako stane ena akcija hitro med pet tisoč in 15 tisoč evri.
In temu bi se lahko mnogokrat celo izognili …
Da, marsikateri stvari bi se lahko izognili. Ne vem, zakaj bi morali vsakič, ko se nekdo ureže v prst, na reševanje poslati 10 reševalcev. Takšen človek lahko sam sestopi v dolino. Zato bi morali uporabniki reševanje pri nas plačati sami. To je moje mnenje, če pa bi bila država za to, je drugo vprašanje. Meni je zelo všeč avstrijski model, tam vsak plača, vsak mora imeti zavarovanje za pot v gore. V sklopu Planinske zveze Slovenije je v članarini že zajeto zavarovanje za obiskovanje tujih gora, se pravi, naš član, ki gre v tujino in se mu tam zgodi nesreča, mu zavarovalnica krije stroške reševanja, če ni seveda sam naredil toliko neumnosti, da je do tega prišlo. Imeli smo že take primere.
Verjetno ni bilo poceni?
Ni bilo, zato ne razumem, zakaj tega nimamo tudi pri nas. Če obstajajo zavarovalni paketi za tujino, zakaj ne še za naše gore? Če se odpraviš v Italijo, Švico, lahko tako plačaš reševanje. Če ga nimaš, ti izstavijo račun, in če ne plačaš, sledi rubež. Vem, da so zaradi reševanja nekega planinca morali starši tega fanta prodati parcelo, da so pokrili stroške.
Kakšno je zdaj obnašanje planincev, kakšen je odnos do narave? Se splošni egoizem čuti tudi v hribih?
Težko bi rekel. Ljudje smo na neki način še vedno ostali ljudje, večina je dobrih in zdaj vse te kritike, ko govorimo, letijo morda na peščico. Obiskovalci gora bi morali biti vzor neke družbene ureditve. Menim, da večina planincev še ve, kaj pomeni pomagati drugim v stiski. Pri nas je reševanje še vedno na prostovoljni osnovi. Saj vidimo na cesti; sem ter tja vidim, da kdo skozi okno avtomobila vrže cigaretni ogorek. V hribih ni nič drugače, pač na vsake toliko časa se najde nekdo, ki odvrže kakšno stvar. Zato je naša dolžnost, da na to opozorimo. Ali pa ko hodijo s psi v hribe. Pes ni kriv, kriv je lastnik, ki je nevzgojen, pes je odraz lastnika. Če tekajo okoli spuščeni in skačejo v ljudi ali napadejo pašno živino. Nekomu je vseeno, nekdo pa se psov boji. A ta vzgoja ljudi je tek na dolge proge. Kot smo in še opozarjamo na ekologijo, da odpadek spada v koš za smeti. Če dolgo ponavljamo in začnemo pri otrocih, se bo nekje že prijelo. Z ekološkega vidika je seveda problematična tudi množičnost obiskov gora. Vse več je avtomobilov, zato nastajajo prometni zamaški na izhodiščnih točkah. Nekdo ne opravi svojega dela in kaos je tukaj. V tujini so parkirišča plačljiva in so zelo draga.
Opazno se je povečalo število helikopterskih preletov, večinoma so to reševalne akcije?
Res je, veliko je tega, a bi lahko imeli še več helikopterjev, pa bi jih bilo še premalo. V Avstriji ima dobesedno vsaka vas v hribovju helikopter. Pred kratkim sem bil v kraju, velikosti denimo Stahovice pri Kamniku, a je bil pred gasilskim domom parkiran helikopter in je tisti trenutek ravno zagorelo. Šli so v zrak, zajeli vodo in pogasili. V nekaj minutah je bilo vse rešeno. Pri nas pa bi poslali v hrib tisoč gasilcev, ki bi več dni gasili. Moramo dobiti več helikopterjev za civilno reševanje, k sreči imamo vsaj vojsko in policijo, s katero zelo dobro sodelujemo. Helikopter je bistven, da čim prej spravimo ponesrečenca čim udobneje do profesionalne medicinske pomoči, istočasno pa prinese manjšo obremenitev za gorske reševalce. Upam, da smo vsi končno dojeli, da potrebujemo te vrste pomoči, tudi v vrstah gorskih reševalcev so se dolgo kresala mnenja, ali helikopterje sploh potrebujemo. Delati moramo v korist ponesrečenca, v korist narave.
Koliko gorskih reševalcev imamo, kdo sploh lahko rešuje?
V gorah rešujejo gorski reševalci, spadamo pod ministrstvo za obrambo, skupaj nas je okoli 900 in okoli 600 dejansko aktivnih. Imamo 17 gorskih reševalnih postaj, ki pokrivajo celotno območje Slovenije, jaz denimo spadam pod GRS Kamnik. Število reševalcev je seveda odvisno od velikosti in zahtevnosti terena, ki ga pokriva vsaka postaja. Za normativno število reševalcev država poskrbi z osnovno opremo, oblačili, obutvijo, tehnično opremo. Kar je več od normativa, mora poskrbeti za opremo samo društvo. A reševalcev je vedno premalo, ob večjih intervencijah pridejo pomagat sosednje postaje, tako da ta sistem dobro deluje. Seveda na pomoč po navadi priskoči še helikopter, če je le mogoče. Ravno pred najinim pogovorom sem dobil obvestilo, da si je na Skuti pohodnik zlomil gleženj, a ga je pobral helikopter. Če ga ne bi bilo, bi moralo 30 reševalcev v goro in bi se verjetno šele zvečer vrnili v dolino.
To je vendar tudi izredno fizično in psihično naporno …
Da, vsi smo neke vrste profesionalni prostovoljci, imamo še druge službe. Ampak pri reševanju ne sme biti napak, vsaka nas lahko stane resne poškodbe ali življenja, to smo v preteklosti že doživeli. Reševanje je resna stvar.
Kakšne so najpogostejše napake planincev? So sicer dobro opremljeni, toda ali so prepogumni, se precenjujejo?
Ali pa podcenjujejo goro. Da, se precenjujejo, ampak predvsem ker ne poznajo nevarnosti, ki jih lahko doletijo v gorah, in se tega niti ne zavedajo. So kot mladi vozniki na cesti, ki ne poznajo svojih omejitev in omejitev avtomobila. Nekdo, ki je pri 30 letih starosti začel hoditi v hribe, misli, da veliko ve, veliko zna. In ko pride do dogodka, ga ne zna rešiti. Dogodka, ki bi ga nekdo z več izkušnjami že prej preprečil, da sploh do njega ne bi prišlo. In v hribih gredo lahko stvari s slabega na slabše v trenutku. Večina nesreč se zgodi zaradi zdrsa, ki pa je posledica več dogodkov, od nepoznavanja terena do slabe fizične in psihične kondicije. Največ jih je pri sestopih, vsak že vidi pivo v dolini, se veseli, je razigran. Seveda sem spada oprema. V hribe spada samo kakovostna oprema. Zdaj se pojavljajo neki trendi, da hodijo v hribe bosi ali celo brez oblačil. In pojavlja se filozofija »bolje biti en dan lev kot vse življenje ovca«. In potem taki levi kličejo ovce na pomoč.
Kako je z opremo, so obiskovalci gora dobro opremljeni?
Še predobro. Odkar je na trgu za zmerne cene na voljo veliko dobre opreme, to ni več problem. Problem je, ker te opreme ne znajo pravilno uporabljati. Opažamo, da si ne znajo pravilno pritrditi samovarovalnega kompleta, namestiti čelade, pozimi ne znajo uporabljati derez ali cepina. Se je že zgodilo, da smo prišli do mrtvega planinca pod steno, samovarovalni komplet pa je visel v steni. Organiziramo tečaje varne hoje in prihajajo ljudje, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih, povsod jih je dovolj, pozimi, poleti, s cepini. Ko pa jih postavimo pred nalogo, kako se ustaviti na snegu, se niti eden ne ustavi, vsi se pripeljejo do dna. Če bi kdo na Grintovcu zdrsnil, bi ga v Kokri pobirali. Tak človek nima izkušenj in je nujno, da gre na tečaj in da gre tudi v gore z vodnikom, da se kaj nauči in je hoja varnejša. Povsem varna tako ali tako ne bo nikoli.
Kako je s financiranjem zveze? Če bi bilo mogoče malo več denarja, bi bilo tudi več ljudi pripravljeno sodelovati?
Mislim, da ne. Oprema je zadovoljiva, bolj me skrbi, da planinska društva, ki so »valilnica« naših kadrov prek alpinistov, ne dobijo več mladih. Starostna meja se stalno dviguje, jaz sem bil star 16 let, ko sem prišel v reševalno službo, danes pa je že kar uspeh, če je kdo pod 30 leti. Verjamem, da se je način življenja spremenil, danes gredo mladi po navadi študirat, delajo ob študiju ali šolanju. In vsi bi radi počeli več stvari. Mi smo bili generacija, ki smo se lahko osredotočili le na eno ali dve stvari, zdaj pa bi mladi malo plezali, malo tekli, leteli s padalom ... Ni več stroge usmerjenosti zaradi poplave vseh možnosti in aktivnosti, ki jih pač svet danes ponuja. In k temu jih spodbujajo različni kanali. Posledično je toliko manj ljudi za gorsko reševanje, poleg tega prostovoljstvo izumira. Izredno težko danes dobiš prostovoljce, ki bi šli urejat poti. Kot mlad fant sem šel v gorsko reševanje tudi zato, da sem dobil nekaj opreme, takrat nisem imel denarja, da bi si jo lahko privoščil, ali sploh ni bila na voljo.
Kaj pomenijo gore Slovencem, kaj je tisto, kar nas na njih tako privlači. Verjetno imamo kot narod neko posebno afiniteto do gora?
Gore so del slovenske identitete, narodna zavest se je krepila v gorah, da smo na neki način sploh postali samostojna država. Če se spomnite, prvi televizijski posnetki osamosvojitve so nastali na vrhu Triglava. Ali postavitev Aljaževega stolpa na Triglavu, ki je bil projekt, da nam ne bodo Nemci potujčili gora, dežele. Že pravljice in bajke so nastajale v povezavi z gorami, ki so bile za naše prednike nekaj nadnaravnega. Gore nam dajejo neko posebno energijo.
Imamo dovolj planinskih koč, so ustrezno opremljene, je dovolj oskrbnikov?
Planinskih koč je dovolj, bolj je problem, kako za njih poskrbeti. Marsikatero planinsko društvo ni več sposobno skrbeti zanje in pride do prodaje planinskih koč, kar ni dobro, ker gre tukaj vseeno za neke vrste družbeno lastnino, ki je nastala z delom rok številnih planincev. In zelo težko je dobiti kakovostne oskrbnike. Pravljice, kako lepo je biti oskrbnik koče, ne držijo. Biti oskrbnik pomeni biti v službi 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Da si kuhar, hišnik, prva pomoč, logistik, vse v enem. Imeti moraš rad naravo in ljudi, moraš biti planinec, ker si na gori potem dobesedno pečen in kuhan. Mnogo koč tudi ne deluje prek celega leta in nekatere so tudi precej zanemarjene. Čeprav se mi zdi, da se tukaj taka društva kregajo z belim kruhom. Obiskovalcev ne manjka, turni kolesarji, planinci, to so hvaležni gostje, radi kaj pojedo in popijejo, pogosto prespijo. Zato bi se moral marsikdo zamisliti, kako bo v prihodnje, da bi šlo čim manj koč v prodajo v zasebne roke.
Kaj pa gorske poti? Imamo jih za 10 tisoč kilometrov.
Dobro so označene in predvsem so brezplačne za vse uporabnike. Imamo tudi posebno aplikacijo maPZS, ki je brezplačna in vsebuje celoten kataster planinskih poti na kakovostnih kartografskih podlagah. Prek aplikacije lahko planinci tudi sporočajo, če kje opazijo kakšno posebnost, poškodovanje poti in podobno. A je tako kot pri vremenu: če reče meteorolog, da bo jutri lepo vreme, potem pa tam denimo pada dež, je kriv meteorolog. Mikroklima je vrag, gorski svet je nepredvidljiv, narava je pač živa stvar. In na kakšni poti pride do podora, plazu. Premalo je ljudi, ki bi takoj popravili pot. Zato še enkrat ponavljam, preden se odpravimo na planinsko pot, preverimo vreme in ali je planinska pot odprta. Lahko pokličemo oskrbnika koče, lokalno planinsko društvo. To je pravi pristop, ne hoja na pamet.
Če je v gorah vse več ljudi, se to pozna na živalskem in rastlinskem svetu? Ali še imamo to raznolikost, je to še bogat svet?
Mislim, da je, a za biotsko pestrost moramo poskrbeti. Zdaj je trend, da bi ustvarili mirna območja, kjer se sploh ne bi smelo hoditi. Kritična je zima. Še pred desetimi leti so se pozimi v hribe bolj ali manj podali izkušeni posamezniki, danes pa je veliko turnih smučarjev. Pozimi v gorah ni miru in to je nevarno za živali. Že tako imajo pičlo hrano ali so sredi zimskega spanja, neprimerno obnašanje ali hoja zunaj označenih poti pa živali splaši. Nekatere živali imajo za zimo neko zalogo maščevja, in ko tako žival spravimo v stres, porabi to, kar sicer potrebuje za preživetje. Za nekatere živali je to lahko usodno. Na drugi strani ljudje hranijo živali, kar tudi ni dovoljeno. Na Velikem Kleku so opazili, da so zbolevali svizci, in ugotovili, da jih pohodniki hranijo s čipsom in ne vem še s čim. Rož v gorah se ne nabira, včasih je kdo zgrmel s pečine, ko je hotel utrgati planiko. Danes je sicer trganja rastlinja manj, če že kdo kam zgrmi, zgrmi zaradi fotografiranja, selfija. Naravo smo si izposodili od naših otrok in naša dolžnost je, da naravo iz naših rok predamo v boljšem stanju, kot smo jo dobili.
Kaj imate v gorah radi, česa ne marate, česa vas je strah?
Ne maram množičnosti, tega je v dolini dovolj. V hribe grem, da bi imel mir, najraje sam, opazujem naravo in ji prisluhnem. Ponoči lahko slišite marsikaj, le prisluhniti je treba. Na plan pridejo surovi prvinski čuti, to mi je všeč. Bojim pa se neviht, ker so kot loterija. Samo čakaš lahko, kaj se bo zgodilo. Tudi to je del privlačnosti gora, ker so malce povezane s tveganjem, človek očitno to tudi potrebuje, tisti občutek ranljivosti. Me je pa zdaj vseeno bolj strah hoditi v gore, kot ko sem bil mlad fant, ko sem se počutil nesmrtnega. Zdaj vem, kaj vse se lahko zgodi. Ampak nevihte so tiste, ki ti lahko dajo vetra. Imeti moraš tudi nekaj sreče, da se vse dobro izteče.
Ali še spoštujemo gore?
Da, je še nekaj spoštovanja, ker nespoštovanje rodi nesreče. Narava vedno da vedeti »tako se boš obnašal ali pa nasvidenje«. Spoštovanje do gora lahko izkažemo s tem, da se na pot odpravimo pripravljeni, da ne pretiravamo, ne podcenjujemo ter da imamo radi naravo, živalstvo, rastlinstvo in skrbimo zanje. To pomeni, da smo na neki način ambasadorji, varuhi gorske narave. Vse ostalo tam nima mesta in po mojem mnenju je prav, da je kaznovano s strani narave. Obiskovalcem gora polagam na srce: držite se postopnosti – prve ture naj niso najzahtevnejše. Te naj sledijo pozneje, ko boste dobro fizično in psihično pripravljeni. V gore naj se odpravijo z namenom, da se tam napolnijo baterije, osvežijo misli, mobilni telefon naj ugasnejo in prisluhnejo naravi. Ni treba vsega objaviti na omrežjih, kakšno zgodbo prihranite za pogovor ob kavi, svojo dogodivščino opišite z besedami. Naj ne bo izlet v gore le neke vrste Facebook slikanica.
Lahko sva tudi malce bolj kritična …
Da, res me je v zadnjem času zmotila ena stvar. Ko se odpravljamo v gore in nismo sami dovolj usposobljeni, se odpravimo skupaj z vodnikom s preverjenimi kompetencami. Čisto vsak danes ne more biti vodnik. Pri nas imata le gorski vodnik in planinski vodnik licenco. V tisti nesreči na Mojstrovki, ko je zdrsnilo nekaj obiskovalcev gora, so jih »vodili« neusposobljeni, samooklicani vodniki, ki pa za to niso bili kaznovani. Ta oprostilna razsodba je v posmeh nam vsem kot planinski organizaciji, po drugi strani pa tudi državi s svojimi zakoni. Mi naredimo vse, da strokovno usposobimo posameznika, da zna pravilno voditi v gorskem svetu, enako pri združenju gorskih vodnikov, očitno pa inšpekcijske službe ne opravijo svoje naloge. Samo nadzor, ali je vse vpisano v knjige, dnevnike v času usposabljanja, ne bo izboljšal varnosti v gorah. Ta razsodba je dokaz, da lahko vsak počne vse in da je celo dobrodošlo, da si čim manj usposobljen in izobražen, ker ti potem zakon ne more nič in nisi nikomur odgovoren. Tako da je bila to resnično brca v glavo. Podobno se dogaja pri kajakih na Soči ali balonarjih. Sem proti zapiranju ljudi ali velikim kaznim, saj bi bila dovolj simbolna kazen, ker bi dala vedeti, da nekdo dela nekaj narobe in da to ni v redu. Pri nas se vodniki usposabljajo več let, da znajo varneje voditi po hribih, ne pa da se nekdo sam okliče za vodnika.
