Poudarja, da je to pomembna tema visoko razvite družbe in da bi morali pred odločanjem o takem zakonu zagotoviti poglobljeno razpravo o tematiki. Opozarja, da lahko sprejetje tega zakona vodi v zlorabe in celo utopistično družbo, v kateri bo človek vreden le do takrat, ko bo tudi koristen. Hkrati svetuje vsem, naj si pred odločitvijo preberejo zadnje javno pismo pred kratkim preminule Mance Košir, v katerem je novinarka in publicistka poudarila, da moramo ostati sočutna družba, da se moramo človeku posvetiti in mu pomagati.
Pravite, da bi bil novi zakon protiustaven.
Sedemnajsti člen ustave pravi, da je človekovo življenje nedotakljivo, zato tudi Slovenija nima smrtne kazni. Če pa smo poslušali mnenja pravno-zakonodajne službe državnega zbora, ko je bil ta zakon vložen v parlamentarni postopek, so takrat našteli še več pomanjkljivosti in kršitev slovenske ustave.
Referendum bo posvetovalen. Kaj to pomeni?
Spomnimo
Ivan Radan je bil zdravnik na ljubljanski nevrološki kliniki in obtožili so ga, da naj bi s kalijem skrajšal življenje več neozdravljivo bolnim. Takrat je nadzor nad nevrološko kliniko pokazal številne nepravilnosti. Dolgo časa je trajal proces na sodišču, vendar so zdravnika na koncu oprostili obtožb uboja štirih bolnikov.
Posvetovalni referendum je neobvezujoč in rezultat se lahko upošteva ali ne. Hkrati pa bo imela vlada ob uspehu na referendumu prosto pot, da zadevo zakonsko uredi – še naprej brez prave in poglobljene razprave, saj tudi pred referendumom nismo imeli resnične javne razprave. V SDS zato ocenjujemo, da je to samo manever, da se pozornost preusmeri na druge teme, namesto da bi se pogovarjali o evropskih temah in prihodnosti EU, ki so pred temi volitvami pomembne.
Pa vendar so to pomembne teme, o katerih moramo govoriti.
Ne rečem, da te vsebine niso pomembne, ampak kot družba si zaslužimo širšo razpravo, soočenje mnenj, razmislek, in potem potrebujemo vsaj leto ali dve, da bi bili ljudje s temi stvarmi dobro seznanjeni. Zdaj pa imamo tri referendumske teme in hkrati evropska vprašanja, prava mineštra.
Ko se veliko pogovarjam z ljudmi o tej tematiki, opažam, da večina vsebine tega zakona ne pozna. Dr. Matjaž Zwitter je v javnem nastopu povedal, da je kot onkolog svoje študente prosil, naj pripravijo anketo med onkološkimi bolniki, in niti deset odstotkov teh bolnikov ni poznalo predloga zakona, čeprav bi bil zanje pomemben.
Ankete kažejo, da se še vedno več kot polovica volivcev nagiba k sprejetju zakona.
Trenutno je popularno, da greste na ulico in nekoga vprašate, ali se strinja, da bi imeli možnost končati neznosno trpljenje; odgovor bo seveda za, pa čeprav ta človek ne ve, kaj natanko bo v zakonu zapisano in kako bo to vplivalo ne le nanj osebno, ampak tudi na druge posameznike in družine.
Ankete so kot žvečilni gumi, hitro jih lahko razvlečeš v eno ali drugo smer. Odvisno je, kako zastaviš vprašanje, komu ga zastaviš. Če bi te ankete na primer naslovile ciljne populacije – onkološki, nevrološki, najtežji srčni in ledvični bolniki –, bi bili rezultati gotovo drugačni. Tisti, ki smo kdaj sedeli ob umirajočem in ga držali za roko, vemo, da si želijo živeti, tudi če samo še eno uro, en dan.
Kaj je po vašem mnenju največja težava tega zakona?
Mene najbolj bega terminologija zakonskega predloga, še posebno, kaj je neznosno trpljenje, saj vemo, da trpljenja ne moremo objektivno meriti. Kot zdravnica razumem, da se bolniki spopadajo z bolečino, ampak se ta meri subjektivno – zdravnik pacienta vpraša, koliko ga boli od 1 do 10. Kar je za nekoga neznosno, lahko nekdo drug sploh ne zazna. Bolečina in trpljenje sta zelo individualna in nimamo objektivnega merila. Neznosno trpljenje ni dovolj dobro definirano in ne obravnava človeka kot celote.
Prepričana sem, da bi morali namesto pravice do evtanazije vse napore vložiti v razvoj in okrepitev paliativne in dolgotrajne oskrbe, ki bi celostno poskrbela za človeka – za telo in dušo. Manca Košir je napisala javno pismo, preden je umrla, v katerem je poudarila, da moramo ostati sočutna družba, da se moramo človeku posvetiti in mu pomagati. Potem je vsak dan, vsaka ura in vsaka minuta dar. In res priporočam vsem, da to pismo preberejo.
Kaj pa argument, da bi s to pravico odrešili tiste, ki trpijo?
Trpljenje ni samo telesno. Medicina je zelo napredovala pri lajšanju telesnih bolečin – od kapljic, tablet, kombinacije zdravil, protibolečinskih obližev in do črpalk, ki se vstavijo direktno v centralni živčni sistem. To pomeni, da znamo obvladati telesno bolečino, ampak ljudje še vedno trpijo. Trpijo zaradi duševnih stisk, zaradi depresije, sploh recimo, ko govorimo o mlajših ljudeh, ki imajo družine in jih skrbi, kaj se bo zgodilo z otroki. Zato je v paliativni oskrbi zelo pomembna tudi duhovna in duševna podpora, ne glede na to, ali je oseba verna.
Kako lahko pomagamo umirajočim v stiskah?
Kot humana in razvita družba bi morali razvijati dolgotrajno oskrbo, predvsem pa paliativno in hospic oskrbo, pomagati tudi v duševnih in socialnih stiskah, ki jih te osebe doživljajo. Tisti, ki delajo z umirajočimi, na primer v hospicih, povedo, da ko umirajoči razrešijo socialne in psihološke stiske, se razbremenijo, takrat se zmanjša tudi potreba po protibolečinskih tabletah, so bolj pomirjeni in lažje odidejo, ko pride njihov čas – po naravni poti.
Kakšne posledice bi prinesel ta zakon?
Povsem bi spremenil našo družbo. Če gledamo primere držav, ki imajo že dolgo uzakonjeno evtanazijo ... Koliko je tveganj, zlorab … In potem rečejo, da s tem strašimo. Pa ni res, o tem obstajajo poročila. Kdor se želi informirati, si lahko na strani zdravniške zbornice ogleda posnetke konferenc in predstavitve takšnih poročil, ki jasno svarijo, da gre za spolzek teren. Profesor Trontelj je že leta 2012 v knjigi Živeti z etiko opozarjal na možnost zlorab. Če rečemo, da imamo uzakonjeno evtanazijo, bi lahko imeli socialno šibki, kronično bolni ljudje, ki potrebujejo pomoč svojcev, naenkrat slabo vest, da obremenjujejo svojo družino, in morda bi pomislili, da bi vse skupaj raje končali in odrešili svojce tega bremena. Opisano je v knjigi, da število evtanazij narašča pred dopusti, ker želijo starejši bolni ljudje razbremeniti svoje bližnje.
Česa se najbolj bojite?
Predvsem se bojim sprememb v družbi, v naših odnosih, da bi bilo še manj sočutja in medgeneracijske povezanosti. Poleg tega mislim, da predlog zakona nima dovolj varovalk, preveč odpira polje možnosti. Nekatere države dovoljujejo evtanazijo tudi psihiatričnim bolnikom s kronično neozdravljivo boleznijo, kot je na primer shizofrenija. Običajno so to mlajše osebe, ki so najboljši donatorji organov. Ravno v državah Beneluksa ponudijo alternativo takemu psihičnemu trpljenju z evtanazijo. V eni izmed držav so celo uvedli, da se je lahko oseba odločila, komu bo organe podarila. Tako daleč so šli in to se dogaja.
Ko enkrat zakon spremeniš, začnejo ljudje drugače razmišljati, drugače dojemati življenje, sebe, vse se spremeni. Ne vem, ali se res zavedamo vseh daljnosežnih posledic tega zakona. Ko smo kot študenti brali o grozotah nacizma, nismo mogli verjeti, ampak država je to takrat odobrila, in potem kot družba začneš drseti navzdol glede etike in morale.
Kako kot zdravnica komentirate pravico do evtanazije?
Sam predlog zakona je na površje prišel tokrat že tretjič, ampak vsakič je naš odbor za zdravstvo, ki ga sestavlja približno 75 ljudi, od zdravnikov do medicinskih sester, zavzel negativno stališče, kot tudi vsa medicinska stroka. Zdravniki smo proti, vse zdravniške organizacije smo se izrekle proti, komisija za zdravniško etiko, odbor pri zdravniški zbornici, tudi zato, ker vemo, kaj to pomeni, in imamo neposredne izkušnje z umirajočimi.
Poleg tega je po trenutno veljavni zakonodaji pomoč pri samomoru kaznivo dejanje, kaznovano z zaporom od 6 mesecev do 5 let, v določenih primerih do 10 let. Če se spomnimo afere Radan – takrat se je tresel klinični center, zdravniki so odstopali s položajev. Potem pa mine nekaj let, pride avantgardna levica in vse se pozabi. Življenje ni več nič vredno. Jaz to vidim tudi kot napad na integriteto zdravnikov.
Ogromno naših učiteljev je skozi razprave v zadnjih letih poudarjalo, kako nesprejemljivo je to. Ko se odločiš za zdravniški poklic, želiš pomagati ljudem, to je tvoje osnovno vodilo. Tu si zato, da pacienta poslušaš, mu pomagaš, ga ozdraviš oziroma ga spremljaš. Zdaj pa ti bo zakon naenkrat naložil, da si njegov rabelj. Ugovor vesti v ničemer ne izboljša perverznosti tega zakona.
Imamo zakon, po katerem lahko pacient odkloni zdravljenje. Kakšna je potem pravzaprav razlika?
Dolgo časa sem bila bolnišnični zdravnik, zato te stvari poznam. Pacienta moraš vedno seznaniti z diagnostičnimi postopki, izsledki in s postopkom zdravljenja. Pacient pri zdravljenju sodeluje in vedno ima pravico zdravljenje odkloniti. Imela sem primer, ko je pacient, Jehovova priča, dejal, naj naredimo, kar znamo, samo brez transfuzije krvi, saj po veroizpovedi to odklanjajo. In seveda smo zdravniki to upoštevali. Pacient lahko vedno reče, da ne želi več zdravljenja, in to se že zdaj upošteva.
Še vedno pa je moje telo moje in z njim lahko počnem, kar želim, kajne?
Seveda, vsak lahko s svojim telesom ravna tako, kot želi. Lahko odkloni zdravljenje. Ampak v predlogu zakona ni določeno, kot na primer v Švici in Avstriji, da sam prevzameš smrtonosno sredstvo in si ga doziraš. Po tem predlogu zakona te mora evtanazirati nekdo drug. Poročila iz tujine navajajo, da tudi zdravniki ne zmorejo več kot dve evtanaziji na leto, pogosto potem opustijo svoj poklic, imajo hude duševne stiske. Ne moreš biti terapevt celo življenje, si vzgojen in usposobljen, da pomagaš, potem pa ti bo zakon naložil, da bolnika evtanaziraš. Po predlogu zakona naj bi to naredil lečeči zdravnik – ali osebni ali tisti specialist, ki pacienta trenutno obravnava. In tudi če podaš ugovor vesti, si ti tisti, ki mora v hitrem času poiskati zamenjavo.
Kaj bo to pomenilo za paciente?
Treba se je vprašati, ali si bodo pacienti še upali v bolnišnico. Si bodo starejši upali v dom za ostarele? Profesor Trontelj v svoji knjigi opisuje, da se 20 odstotkov evtanazij zgodi brez soglasja pacienta, ker je zdaj to že uveljavljena praksa. Res verjamem, da je treba razmišljati drugače. Treba je ustvarjati sočutno družbo. S takšnimi koraki pa po mojem mnenju ustvarjamo novo družbo, kjer ni vrednot, ni resničnega humanizma, ni sočutja. Kjer je pogled takšen: dokler si koristen, je v redu, ko potrebuješ pomoč, oskrbo, potem ko si celotno življenje dajal, pa … Ne vem, kam to gre. Pravica do evtanazije je zagotovo izjemno pomembna tema in si zasluži več časa in poglobljeno razpravo.
....................
Izsek iz javnega pisma Mance Košir
»Za boljši odnos do starejših, do hudo bolnih in umirajočih moramo več, veliko več narediti tudi na družbeni ravni. Slovensko društvo Hospic si za to prizadeva z različnimi projekti, tudi z IMRO. Kot civilna družba bi se morali naučiti bolj odločno pritiskati na politiko. Njeni predstavniki imajo polna usta besed o skrbi za ranljive, naredijo pa silno malo. Še vedno ni sprejet zakon o paliativni in hospic oskrbi! Morali bi imeti več hiš hospica, ne le ene v Ljubljani! Potrebujemo negovalne bolnišnice in paliativne oddelke tako v bolnišnicah kot v domovih starejših. Da ni kadra, da ni denarja, slišimo. Sprašujem: Kaj pa če ni prave politične volje? Ker ni zavedanja, da bomo umrli prav vsi? In da tako, kot zdaj mi ravnamo z bolnimi in umirajočimi, bodo – če ne še slabše? – ravnali kmalu z nami …«
