Osrednji del parka sta naravna rezervata Nerajski in Lahinjski lugi. Ta območja se ponašajo z mokrotnimi in poplavnimi travniki, trstišči, nizkim barjem in poplavnimi lokami. Med sklenjenimi kmetijskimi površinami pri Mali Lahinji je ohranjeno manjše mokrišče Mlaka, ki je bivališče številnih vodnih vrst. Mreža mokrotnih, vodnih in obvodnih habitatov je med drugim domovanje močvirske kukavice, navadne rezike, hribskega urha in močvirskega cekinčka. V parku lahko spoznate tudi dom plahe vidre, barvitega vodomca, avtohtone želve sklednice in prostrana rastišča divjih orhidej na stičišču suhega krasa in vode.
»Ob predstavitvi parkovnih površin, ujetih v oazo neokrnjene narave, vedno znova poudarim, da so te razdeljene na tri sklope. Prvi, ki je tudi največji, zajema naravne znamenitosti, v manjšem drugem delu je arhitektura, nazadnje pa etnologija parka, ki vse skupaj povezuje,« je kolesarjem, ki so se prvič ob dnevu odprtih vrat Krajinskega parka Lahinja, sicer v sklopu evropskega dneva parkov 2024, z vodenim ogledom popeljali po parku, razlagal vodja parka Gregor Šmalcelj.
Skupina je od starta do cilja, oba sta bila na dvorišču infocentra KP Lahinja, ki so ga uredili na Plavčevi domačiji v Velikem Nerajcu, pedale vrtela poldrugo uro, seveda z vmesnimi postanki in občudovanjem tega koščka pokrajine, ki si je tu nadela še posebej lesketajočo se zeleno barvo. »Ko se prepustiš sozvočju zraka, vode in sonca, je edino, kar ti preostane, da preprosto uživaš. Vse znamenitosti, ki so lepo opisane in so del celote parka, so po svoje privlačne, mene pa je najbolj pritegnil izvir Lahinje. Gregor je dejal, da izvira v obzidanem izviru Zajm, v času visokih pretokov pa v visokovodnem bruhalniku Glavica pod vasema Knežina in Belčji Vrh,« je vtise ob počitku pod kozolcem nedaleč od infocentra strnila domačinka Petra. Njena soseda Mojca, ki se je prvič udeležila organiziranega vodenja, pa je dodala, da je za nekoga, ki je na tej poti novinec, celotna trasa pravzaprav nepozabno doživetje. »Po svoje me je pritegnil Pusti Gradec, ki je osrednje in najzanimivejše območje kulturne dediščine v parku. Tamkaj, na odlično naravno zavarovanem okljuku, ki ga naredi reka Lahinja, je nekoč stal grad. Res je lepa ta naša Bela krajina, z biserom, krajinskim parkom,« je bila navdušena.
Belokranjsko izročilo
Na poti je mogoč tudi ogled cerkve vseh svetnikov iz 17. stoletja. Stoji na polotoku, ki ga oklepa Lahinja. Naprej, pod strmo pečino na levem bregu Lahinje, stojita Klepčev mlin in žaga. Preden se je skupina razkropila in se je Gregor začel pripravljati za gastronomski popoldan dneva odprtih vrat, si je vzel čas, da nam je razkazal Plavčevo domačijo, delno podkleteno hišo z ohranjeno črno kuhinjo. Poleg črne kuhinje je večji prostor, kmečka izba, v kateri se je nekoč zbirala družina; tu med drugim najdemo kmečko mizo, kolovrat in zibko. V izbi je tudi manjša etnološka razstava.
»Črno kuhinjo, edino tako v Beli krajini, smo obnovili leta 2018 v projektu LAS. Še vedno so dobro ohranjeni predmeti iz tistega časa: sodček za vodo, nečka, ribežen, škaf, lopar za kruh in nekaj lončenih posod, delo ženskih rok, takrat znanih lončaric. V sosednjem prostoru, v katerem je postelja, je okoli leta 1950 živela 12-članska družina. Priimki so se spreminjali, odvisno od tistih, ki so se priženili. Poleti so lahko spali na senu v sosednjem skednju, pozimi pa vsi v istem prostoru, saj so bile zime v Beli krajini od novembra do marca zaradi visokega snega kar hude,« je spomnil Gregor. V istem prostoru je tudi slikovni prikaz izseljevanja okoli 23.000 Belokranjcev, ki so v začetku 20. stoletja zaradi napada trtne uši, ki je uničila vse vinograde, izognitve služenja vojaščine, dedovanja in razdrobljenih posesti odšli v svet. »Ravno ta leseni sod, ki je v črni kuhinji, simbolizira tisti čas. Namenjen je za vino, takrat pa so vanj nalivali vodo, saj žlahtne kapljice zaradi bolezni vinogradov ni bilo,« je kazal Gregor.
Kapljici pritičejo tudi kulinarični užitki. Te je na delavnici Nerajska hrana predstavila Bernarda Kump, prehransko dediščino Bele krajine iz spominov pa Barbara Turk. Omamno je dišalo po ajdovi potici, prosti povitici in mastenici – žitni klobasi. »Vsa hrana naših prednikov je povezana z ajdo, ki na naših poljih lepo uspeva,« je žitno klobaso, ki ni jed samo za težake, na kratko opisala Bernarda Kump.
Vsi letošnji dogodki ob dnevu odprtih vrat, ki so bili zelo lepo obiskani, so imeli naravovarstveno noto. Pridih ji je dala tudi okrogla miza z Andrejem Velkavrhom o podnebnih spremembah in podnebju v Beli krajini, na kateri je Velkavrh še posebej poudaril pomembnost zavedanja o teh spremembah, ki so lokalno izrazite tudi na tem območju, in pomembnost varovanja močvirij, ki žal izginjajo. Pročelje Plavčeve hiše in infotočko so okrasile fotografske stvaritve Sama Jereleta, dolgoletnega člana Fotokluba Črnomelj. Na ogled so fotografije 19 ptic in šestih zveri, večinoma iz parka, nekaj pa tudi iz bližnje okolice.
»Ne le zaradi narave, ljudje nas čedalje bolj poznajo po infrastrukturnih projektih v parku. Izstopa lesena pot in veliko drugih mehkih vsebin, ki smo jih postavili s pridobljenimi sredstvi iz skupine LAS Dolenjska in Bela krajina. V novem programskem obdobju želimo v Malem Nerajcu urediti igrišča za odbojko, košarko in mali nogomet. Igrala nam bodo še bolj odprla vrata v izobraževalni sistem, s katerim sicer odlično sodelujemo, saj je zavedanje o pomembnosti varovanja narave in našega planeta pravzaprav največja dota tudi mladim rodovom,« je o prihodnjih projektih parka poudaril Gregor.
