Po ocenah poznavalcev, ki se vsakodnevno srečujejo s skrbjo za starejše, je zaradi te težave nezapolnjenih kakih tisoč postelj v domovih za starejše. »Kadra je vedno manj. Razpisi ostajajo prazni, tisti, ki pa so že zaposleni, pa delovna mesta zapuščajo,« opozarja Tanja Petkovič, vodja Sekcije domskih zdravnikov pri Slovenskem zdravniškem društvu.
Pred kratkim ste domski zdravniki v javnem pismu opozorili na skrb vzbujajoče razmere v domovih za starejše, v katerih je nastanjenih približno 22 tisoč ljudi. Kaj je namen pisma?
Želeli smo opozoriti na to, da kot družba pozabljamo na oskrbo najbolj ranljivih, najbolj bolnih, najbolj krhkih posameznikov naše družbe. To so ljudje, ki ne morejo živeti sami doma, ki potrebujejo pomoč tretje osebe in ki so zaradi različnih razlogov, zdravstvenih ali pa tudi socialnih, nastanjeni v socialnovarstvenih zavodih.
Lahko bi rekli, da se takšen odnos družbe odslikava pri kadrovski problematiki v domovih za starejše. Ni namreč videti, da bi se ji odločevalci pretirano posvečali, na primer s prenovo kadrovskih standardov in normativov, k čemur stroka že dalj časa poziva.
Drži. Opozarjamo, da je vedno manj osebja, ki stanovalcem v domovih za starejše zagotavlja zdravstveno nego in socialno oskrbo. Tisti, ki imajo izobrazbo in naj bi skrbeli za stanovalce v socialnovarstvenih zavodih, se ne odločajo za ta delovna mesta. Na razpise se nihče ne prijavi, že zaposleni pa delovna mesta vse pogosteje zapuščajo. Osip je pri zdravstveno-negovalnem kadru, to so bolničarji-negovalci, socialni oskrbovalci, srednje, tudi diplomirane medicinske sestre. To vse so kadri, ki so nepogrešljivi del oskrbe starejših. Če ni osebja, ti zavodi ne morejo sprejemati ljudi. Smo ena najbolj starajočih se družb na svetu, a pri odločevalcih ni zaznati zavedanja o tem. Ni dolgoročnih in strateških odločitev, ki bi privedle do tega, da bi se problematika vsaj začela reševati, če ne že rešila.
Če imamo pred očmi še podatek, da starejši prihajajo v domove v čedalje slabšem stanju, vedno več je takih, ki potrebujejo velik obseg zdravstvene nege, ne le socialne oskrbe, je to recept za katastrofo.
Zelo na grobo in brez olepševanja to pomeni, da za tako bolne ljudi nima kdo skrbeti. To je nekaj, kar bi moralo do temeljev pretresti celotno družbo. Pred tem si ne smemo zatiskati oči. Zdravniki, ki delamo v teh ustanovah, želimo s tem pismom opozoriti tudi na ta vidik oskrbe starejših. Kako velika je ta problematika in kako zelo vpliva tudi na delo zdravnikov, nenazadnje kaže tudi podatek, da je javno pismo v le nekaj dneh podpisala skoraj polovica zdravnikov, ki delamo v domovih oziroma socialnovarstvenih zavodih po državi.
Osebja v domovih je vedno manj, potrebe pa so čedalje večje. Z drugimi besedami to pomeni tudi izjemno obremenjenost tistih, ki še ostajajo.
Zaposleni so preobremenjeni in ne zmorejo zadostiti vsem potrebam. To se odraža v frustracijah, ki se pojavljajo v različnih oblikah. Nemalokrat so zaposleni izpostavljeni žaljivemu odnosu svojcev, tudi stanovalcev samih. Stisko enih in drugih razumemo, ampak nasilje, tudi verbalno nikakor ni primeren način za soočanje z njo. Če pogledamo podatke za zdravnike. Dva od treh sta se že soočila s takšno ali drugačno obliko nasilja. Verjetno imajo podobno statistiko tudi drugi profili v zdravstvu. Menim, da je to nesprejemljivo in da je to naslednji vidik, ki bi terjal sistemski pristop. Tako tudi skozi pismo pozivamo državljane, da nas podprejo pri prizadevanjih, da se nasilje nad zdravstvenimi delavci uzakoni kot kaznivo dejanje po zgledu nekaterih drugih držav.
Poglejva nekoliko pobliže zgolj razmere za delo domskih zdravnikov. Pri vas so se nekateri premiki vendarle zgodili.
Domski zdravniki smo v veliki večini specialisti družinske medicine. Od leta 2021 imamo znižan standard in za to znižanje smo si prizadevali 20 let. Prisluhnil nam je minister Poklukar in takrat smo iz 305 stanovalcev na enega zdravnika ta standard znižali na 250 stanovalcev. To je konkretno znižanje, a naša želja je 200 stanovalcev na enega zdravnika. Treba je namreč upoštevati dejstvo, da približno 80 odstotkov stanovalcev v domovih za starejše potrebuje najzahtevnejšo zdravstveno nego in oskrbo, so nepokretni. Predpisujemo zdravila, pripomočke, urejamo zdravila, vodimo kronične bolezni, tu so pogovori s svojci, paliativna oskrba, sestanki s timom … Vse to mora en zdravnik storiti za 250 ljudi. In čeprav so domovi za starejše socialnovarstveni zavod, so glede na navedene podatke o zdravstvenem stanju stanovalcev bolj primerljivi z negovalnimi bolnišnicami. Neka negovalna bolnišnica z 20 posteljami pa ima na voljo 3, 4 zdravnike.
Ampak za to bi potrebovali več zdravnikov, ki pa jih ni. Torej je težava enaka kot pri negovalnem osebju.
Letos prvič beležimo negativni prirast družinskih zdravnikov v sistem. Prejšnja leta je v sistem vstopilo približno 14 novih zdravnikov na leto, letos so prvič štirje manj. Drug zastrašujoč podatek pa je, da je kar 22 odstotkov družinskih zdravnikov starejših od 60 let, kar pomeni, da se bodo v prihodnjih petih letih verjetno upokojili. In potem pridemo do situacije, ko potrebe naraščajo, vedno manj pa je zdravnikov, ki bi morali opraviti vedno več dela. Tako da smo dejansko v enem začaranem krogu. Ne vidimo nekih strateških korakov, ki bi vodili iz te spirale. Ne čutimo se slišane, in pravzaprav nas to tudi frustrira.
Ko pravite, da ste neslišani, imate verjetno v mislih ministrstvo, politiko na splošno?
Na splošno. Več je ministrstev, ki pokrivajo to problematiko, in delavci, ki smo v tem sistemu, vedno znova opozarjamo na te težave, ampak nimamo občutka, da bi bili slišani ali pa da bi se ukvarjali z nekimi rešitvami, ki bi v praksi pomenile, da se negativen trend odliva kadra, neatraktivnosti poklica obrača. To nas res skrbi. Res želimo, da se kot družba zavemo problematike. Želeli pa bi, da se je tudi tisti, ki imajo v rokah škarje in platno. Jaz mislim, da moramo predvsem graditi na tem, da privabimo mlade, da se jim bo zdelo to delo častno in jim bo v zadovoljstvo.
