Predlog v osnovi zasleduje cilj, da bi z omejitvijo kratkoročnega oddajanja na 30 dni na leto povečali dostopnost stanovanj za dolgoročni najem. Problem, ki je v Sloveniji morebiti zaznaven samo v Ljubljani, v drugih občinah pa sobodajalstvo nima nobene povezave z iskanjem cenovno »normalne« najemnine za stanovanje. V predlogu zakona je zato občinam dovoljeno, da same določijo, koliko dni na leto je dopustno kratkoročno oddajanje.
Sobodajalci so natančno preučili predlog zakona o gostinstvu, v sklopu katerega se ureja kratkoročno najemanje, in našli kopico pomanjkljivosti. Predlog po njihovem »v več delih ne prestane testa sorazmernosti in nujnosti z vidika ustavnega prava«, saj zasebnim lastnikom preprečuje, da prosto razpolagajo s svojo lastnino. »Preprečevanje oddaje stanovanja je tako poseg v osnovno pravico do razpolaganja z zasebno lastnino, ki mora biti ob omejevanju natančno opredeljena in podkrepljena z dejstvi, kar pa predlogu zakona primanjkuje.« Sploh pa, so ogorčeni sobodajalci, jih ni nihče nič vprašal pri pripravi predloga, ki ne »zajema teže finančnih posledic, ki bi jih sprejetje zakona prineslo.« Med posledicami naštevajo izpad prihodkov, prihodkov države iz naslova pobrane akontacije na dohodek pravnih oseb, davka na dodano vrednost, vplačane turistične takse, izpad dohodkov in davka na dodano vrednost vrste spremljajočih storitev, ki jih koristijo gostje kratkoročnih namestitev ter zmanjšane konkurenčnosti slovenskega turizma.
Na najemnine vplivajo drugi dejavniki
Kaj pa kažejo primeri iz tujine, so omejitve prispevala k znižanju cen najemnim in povečale razpoložljivost najemniških stanovanj? Za primer ponudijo ZDA. Tam se je »v 88 mestih, v katerih so uvedli stroge omejitve za kratkoročne oddaje stanovanj, znižalo število kratkoročnih namestitev za 50 %, pri tem pa so se cene najemnin za prebivalce zmanjšale samo za 2 %. Žal ne obstajajo nobene študije na teritoriju Republike Slovenije, ki bi potrdile pomembno vzročno povezavo med pomanjkanjem stanovanj in ponudniki kratkoročnih namestitev. Pomenljivo je tudi dejstvo, da se v Ljubljani v kratkoročni najem oddaja le 2-3 % stanovanj, ni pa izdelana nobena raziskava, ki bi pokazala, koliko teh stanovanj bi dejansko prešlo na trg dolgoročne oddaje v primeru sprejetja predloga zakona.«
Po oceni sobodajalcev na nakupno ceno stanovanj in višino najemnin vplivajo drugi dejavniki, na primer pogoji za gradnjo, dostopnost posojil, obrestne mere in kreditna sposobnost prebivalstva. Dejstvo pač je, da cene nepremičnin rastejo skladno z inflacijo, ki je v letu 2023 presegala 10 odstotkov. Izpostavili so še, da »pomembno vlogo igra tudi aktualna stanovanjska politika, ki bistva stanovanjskega problema s predlogom novega zakona ne naslavlja.«
Sobodajalci naštevajo kakšne so koristi od kratkotrajnih namestitev za državo. Sobodajalci plačujejo vse davke (DDV, turistično takso, dohodnino) in prispevke, torej polnijo državno in občinsko malho. In to večinoma z denarjem, ki prihaja iz tujine, od tujih gostov. Poleg tega dajejo delo gostincem, ponudnikom izletov in doživetij ter celi vrsti spremljajočih dejavnosti po Sloveniji. »Kot je potrdilo tudi Sodišče Evropske Unije, sobodajalstvo ni investicijska dejavnost, pač pa storitev,« sklenejo in zaključijo z besedami predstavnikom Zavoda Gostoljubnost slovenskih domov Uroša Bude: »Zagotavljanje zadostnega števila stanovanj je naloga države, ne zasebnih lastnikov, in sicer na način, da se ne posega v ustavno pravico razpolaganja z zasebno lastnino. Tovrstna dejanja zakonodajalcev nakazujejo, da iščejo grešnega kozla za 30 let odsotnosti stanovanjske in študentske politike. Disfunkcionalne odločitve stanovanjske politike ne naslavljajo bistva problema, saj življenje v centru mesta ni osnovna človekova pravica, temveč luksuz, ki ima povsod po svetu svojo ceno.«
