Natančnejša delitev stoletnikov po spolu po zadnjih podatkih iz registra ni znana, lahko pa pogledamo tiste iz druge polovice leta 2023. Takrat je bilo v državi 371 takih, ki štejejo sto let ali več, od tega je bilo kar 311 žensk in le 60 moških. V pomurski regiji je bilo starostnikov, ki so dočakali sto let ali več, takrat 15, v večini ženske, 13 jih je bilo, in le dva moška.
Le štirje starejši
Najstarejša prebivalka naše regije je Marija Žekš, ki je lani avgusta dopolnila 107 let. Je občanka beltinske občine, zadnjih trinajst let pa prebiva v Domu starejših občanov Ljutomer. Rojena je bila 12. avgusta 1916 v Dreveniku, naselju v Občini Rogaška Slatina. Otroška leta je preživela pri teti v Mariboru, se tam zaposlila v tekstilni tovarni, leta 1939 pa se poročila s krojačem Alojzom iz Pečarovec. V to goričko vas se je preselila leta 1943 in kot kuharica in čistilka službovala v tamkajšnji šoli. Vnukinja Romana Farkaš Erdelji nam je povedala, da je, ker je veliko pomagala možu, dobila vzdevek 'šnajdrova' Micka.
Zakonca sta postala starša Olgi in Mirku. Osem let po upokojitvi, do katere je prišlo leta 1969, sta se preselila k hčerki v Beltince, kjer je najstarejša Pomurka veliko časa posvetila kuhi in vrtnarjenju, rada je imela živali. »Bila je skromna ženica, dobrosrčna ter vedno pripravljena pomagati,« se spominja vnukinja, ki dodaja še, da je bila vseskozi aktivna in ji je predala veliko znanja. Leta 1999 je postala vdova, ima pa štiri vnuke in tri pravnuke. V dom starejših se je preselila zaradi pešanja zdravja in tam je danes najstarejša oskrbovanka. »Kljub temu da več ne gre iz postelje in se več ne pogovarja, jo radi obiskujemo in ji kljub visoki starosti želimo veliko zdravja,« sklene Farkaš Erdeljijeva.
Kot zanimivost dodajmo, da so v Sloveniji le štirje državljani oziroma državljanke, ki so starejši od Žekševe. Vsi so rojeni leta 1915, živijo pa v občinah Celje, Ljubljana, Maribor in Sveti Tomaž. Istega leta kot najstarejša Pomurka sta se rodila še dva živeča Slovenca, oba sta iz Mestne občine Ljubljana.
Komaj je čakala
Letos so oziroma bodo prag stotih let prestopili trije prebivalci Pomurja. Mi smo obiskali dve ženici, ki sta v prvih štirih mesecih leta že praznovali, in ju povprašali po receptu za dolgo življenje. V prvi polovici februarja je bilo veselo pri Novakovih v Policah pri Gornji Radgoni. Apolonija, rojena 9. februarja 1924, je kot prva v sorodstvu slavila sto let. »Lepo je bilo, jubilej sem čakala z veseljem,« je hitela pripovedovati, ko smo prišli na njeno domačijo.
Novakova je bila rojena prav v Policah. Povedala je, da je bila mama dvakrat poročena, prvi mož je padel v vojski, pozneje si je ustvarila življenje z njenim očetom. V prvem zakonu je mama rodila štiri otroke, preživeli so trije, v drugem prav tako štiri, a je ostala le Apolonija, ki ji po domače pravijo Polonkica. Mama je vzgajala še enega rejenca, starša sta bila viničarja in sta se zaradi dela večkrat selila. Leta so minevala, minilo je obdobje izobraževanja in sogovornica je našla ljubezen svojega življenja v Martinu. Poročila sta se in dobila dva sinova. Eden je pred desetimi leti umrl zaradi bolezni. S težko diagnozo se je spoprijela tudi sama, zbolela je za rakom, a letos mineva 20 let od njene ozdravitve. »Bolezen pride in odide. Malo se moraš sam držati nazaj, malo zdravnik, pa gre naprej,« nas je nasmejala. Da bo dočakala tako visoko starost, ni pričakovala, saj, kot pravi, sta oba njena starša umrla dokaj zgodaj. »Mama je umrla v 64. letu, oče, ki je bil 13 let mlajši, prav tako. Mislila sem, da bo tudi pri meni enako, pa je minilo leto, dve, in takrat sem pomislila, tako, zdaj pa so vsi pozabili name,« se je pošalila.
Stoti rojstni dan preplesala
Še vedno je vesele narave, realna in hudomušna sogovornica. Ves čas aktivnega službovanja je kot čistilka delala čez mejo v Avstriji. Tja se je vsak dan vozila s kolesom in prav ta njena aktivnost je po njenem mnenju prispevala k dobri kondiciji in visoki starosti. »Zjutraj sem štiri kilometre kolesarila v službo in zvečer nazaj domov. V Sloveniji nisem dobila službe, pa sem poskusila pri sosedih. Vse do upokojitve leta 1984 sem potem hodila s kolesom in tudi pozneje sem se vračala k družinam, pri katerih sem čistila stanovanja. Vzeli so me za svojo in še danes prihajajo na obisk,« pravi. S kolesom je bila mobilna vse do 85. leta. Takrat je že težko sestopala s kolesa, zato ga je opustila in raje hodila peš.
Posebno veselje v njenem življenju so otroci. Ima pet vnukov, pet pravnukov in dve prapravnukinji. »Oni imajo zdaj že svoja življenja, pridejo pa radi na obisk. Jaz pa sem še bolj vesela, da jih vidim. Veselim se sicer vsakega novega dne in sploh ne mislim, da bom umrla. Jaz živim naprej. Želela sem dočakati stotico, zdaj pa, kakor bo, tako bo.« Praznovanje jubileja je bilo veselo, »fešte« so bile po besedah sogovornice kar tri. Obiskali so jo tudi člani društev, katerih članica ali simpatizerka je. »Najbolj pa sem se veselila, da bom videla vse sorodnike. Povabila sem prav vse, bližnje in daljne, ter sosede.«
V pogovor se je vključila še vnukinja Andreja in povedala, da je bil stoti rojstni dan poseben tudi za družino. »Zanimivo je opazovati ljudi, ki se veselijo, da gredo lahko na stoletnico.« In s čim si Novakova zapolni vsakdan? »Vsako leto grem na morje, tudi letos bom šla. Prebiram časopis, igram družabne igre. Malo težje hodim, tako da delam več ne, tudi hrano mi pripeljejo, ker pri štedilniku težko stojim,« je povedala. Svojci so dodali še, da tudi travo občasno oplete, pa tudi pleše še. »Na zabavi ob stotem rojstnem dnevu sem plesala z vsemi moškimi. V vrsti so stali,« nas je še enkrat presenetila.
Skrbna in dobra
V začetku aprila je bilo zelo čustveno še v Gradišču. Stoti rojstni dan je 9. v mesecu slavila Jožefa Varga. Sin Alojz in hčerka Marija sta pripomnila, da je Jožefa prva v rodbini, ki je dočakala to starost. Oče in mama oziroma njuna dedek in babica sta se poslovila pri 94. in 95. letih. »Mamin rojstni dan je prinesel dosti veselja in čustev. V nedeljo smo imeli še mašo v počastitev tega jubileja,« sta dejala s solznimi očmi. Vargova, dekliško Lutar, se je rodila v Krogu in je bila najstarejša med štirimi otroki. V Gradišče se je preselila po poroki z Jožefom. Rodili so se jima trije otroci, poleg že omenjenih še pokojni sin Štefan. »Veliko nam pomeni, da je mama dočakala tako visoko starost. V koronačasu je bila bolna, v bolnišnici in mislili smo, da ne bo preživela. Pa je prišla domov in začela okrevati.«
Vargova je vse življenje delala na domači kmetiji ter skrbela za družino. Ima devet vnukov, dva pravnuka in eno pravnukinjo. »Otroke ima posebej rada in oni so bili verjetno tudi razlog in pomoč pri okrevanju,« poudarita sogovornika. Mamo opisujeta kot dobro, skrbno in povezovalno. »Vedno je moralo biti vse pospravljeno. Včasih je bila stroga, ampak pri vzgoji je bila takšna, kot je morala biti. Takrat otroci nismo bili takšni, kot so danes,« zamišljeno pove Alojz. Marija pa je dodala, da je bila mama vedno tudi pripravljena priskočiti na pomoč. »Ko sem kaj potrebovala, je vse pustila in mi prišla pomagat. Mož je bil v službi, jaz sem bila na kmetiji sama in skrbela za nepokretno taščo. Pomoč mi je prišla zelo prav.«
Svojci pravijo, da je recept za dolgo življenje njihove sorodnice skromno življenje in dobra družba okrog nje. Jožefa Varga zadnja leta večinoma preživi v svoji sobi in v družbi družine.
