Ivan Zidar je odšel s tega sveta pred tremi leti. Umrl je v nedeljo, 13. junija osamljen, le v družbi negovalke in od vseh pozabljen, star je bil 82 let. Od pokojnika, ki je živel v prestolnici, so se v torek, 22. junija najprej poslovili na ljubljanskih Žalah, nato pa so krsto s posmrtnimi ostanki prepeljali na njegove rodne Bloke, kjer je tisto popolne ob 16. uri na pokopališču Fara – Bloke - Nova vas sledil pogreb v ožjem družinskem krogu. Zidar je bil leta 1938 rojen v bližnji vasi Škrabče, gomilo na njegovem grobu pa je nedavno zamenjal vpadljiv spomenik iz sivega marmorja z vklesanim napisom s pozlačenimi črkami »Ivan Dore Zidar«. Po sredini miniaturnega viadukta na treh stebrih, na desni strani spomenika, je potegnjena bela črta, kot bi bila na cesti. Klopca pa povezuje ploščo spomenika z ločenim granitnim kamnom v obliki trikotnika, kjer je na sprednji strani v vdolbini pritrjena kovinska plošča z letnicama rojstva in smrti »1938–2021«.
Obletne maše na Blokah
Simon Virant, duhovni pastir župnij Bloke, Sv. Trojica in Sv. Vid, ki službuje v Novi vasi že peto leto, se dobro spominja Zidarjevega pogreba, saj je bila ena od zadnjih krst, drugače so večinoma žare, pa tudi zaradi bogate »pušce«. Bil je poleg, a padlega gradbenega barona je pokopal njegov prijatelj, župnik iz Kranja. Čeprav na spomeniku ni vklesanega križa, sorodniki vsako leto dajo za obletno mašo (po cerkvenem ceniku stane 23 evrov), na grobu pa je bila ob našem obisku ob dveh posodah s posajenimi rastlinjem tudi kopica sveč. Zidarjev spomenik po velikosti na samem pokopališču posebej na izstopa, pozornost vzbuja le klopca miniaturnega viadukta. Poleg zadnjega domovanja padlega direktorja SCT, ki je gradil slovenski avtocestni križ, stoji podobno velik spomenik rodbine Zidar z leseno skulpturo matere z otrokom, na ležeči plošči iz marmorja pa je vklesan napis »Sonce sem spet in ptica in zadnja resnica, ves svet«.
Skrival premoženje pred upniki
Kmalu po Zidarjevi smrti so se na portalu necenzurirano.si spraševali, kdo se bo polastil njegove zapuščine. Ne dolgov in razdejanja, ki je ostalo za poslovnim imperijem SCT, temveč milijonskega premoženja, ki je na varnem v davčnih oazah. Iz tega je Zidar zadnja leta financiral svoje razkošno življenje, pa tudi pravdne stroške, zdravljenje in številno osebje. Kljub stečajnemu postopku SCT, v katerem so upniki ostali večinoma nepoplačani, je nemoteno razpolagal z velikimi vsotami denarja, predvsem gotovine in se skrivoma financiral po offshore podjetjih iz davčnih oaz Dubaj in Mavricij, kamor je umaknil preživele ostanke propadlega imperija. V javnosti je odmevala Zidarjeva ločitev od žene Vincencije Lambergar, oddaljil pa se je tudi od drugih družinskih članov. Bil je v več kazenskih postopkih, v zadevi Čista lopata je bil pravnomočno obsojen na leto in dva meseca zapora, a na prestajanje zaporne kazni zaradi pravnih manevrov in slabega zdravja ni nikoli odšel.
Od jeseni 2015 je bil v osebnem stečaju, ki ga vodi celjski upravitelj Boštjan Jurkošek, a tri leta po Zidarjevi smrti še ni zaključen. V osebnem stečaju je od jeseni 2020 tudi nekdanja žena Vincencija Lambergar, na kateto je Zidar prepisal precejšen del nepremičnega premoženja, eno od stanovanj v Ljubljani je podaril tudi hčerki Dori Zidar Strojko, ki je še vedno formalna lastnica svetovalnega podjetja Dorinvest, ki naj bi dejansko upravljal Zidar.
Kupi gotovine v sefu
Še pred uvedbo osebnega stečaja je Zidar pred upniki, ki so prijavili za 16 milijonov evrov terjatev, poskušal skriti čim več premoženja, a ga je stečajnemu upravitelju kljub vsem manevrom uspelo kar precej spraviti v stečajno maso. Po Zidarjevi smrti zadeva poteka kot stečaj zapuščine, šele od tedaj naprej pa so smeli vstopiti v njegove nepremičnine, kjer so v sefih odkrili skoraj 600 tisoč evrov gotovine. V zadnjem poročilu upraviteljice v osebnem stečaju nad Zidarjevo nekdanjo ženo Vincencijo piše, da so 17. novembra lani odprli štiri Zidarjeve sefe na Linhartovi 40 in Zelenovi 34 v Ljubljani. Polovico najdene gotovine je bilo položeno na fiduciarni račun stečajne dolžnice.
Zidarjevo dolgoletno gotovinsko poslovanje se je razkrilo že med sojenjem gradbenemu baronu. Slamnati direktorji so pričali o tem, da se je denar SCT stekal na njihove bančne račune v Avstriji, kjer so ga dvigovali in nato izročali Zidarju. Ta praksa pa se je nadaljevala tudi po bankrotu SCT. Jeseni 2015, že ko je bil Zidar v osebnem stečaju, je v javnosti odmeval rop pred njegovo hišo v ljubljanskih Vevčah, ko mu je kurir želel dostaviti več kot 150 tisoč evrov gotovine, a ga je prestregel ropar, mu zagrozil s pištolo in pobegnil s torbo z denarjem.
Javne dražbe nepremičnin
Stečajni upravitelj Jurkošek je tako šele pred meseci začel unovčevati premoženje, ki se je znašlo v stečajni masi. Iz njegovega zadnjega poročila o poteku stečajnega postopka, ki je bilo na spletnih straneh Ajpesa objavljeno 15. aprila, razberemo, da je zapuščinski postopek po Ivanu Zidarju prekinjen do pravnomočnega zaključka postopka stečaja zapuščine. V stečajni masi, ki še ni unovčena, sta se znašli dve garažni parkirni mesti na Štihovi, stanovanje na Linhartovi, nekaj parcel, tri hiše v Ljubljani (na naslovih Zelenova 34 in 38 ter Černivčeva 6 a) in ena v Fiesi. Ker je polovična lastnica slednjih nekdanja Zidarjeva žena, se je upravitelj Jurkošek z njeno stečajno upraviteljico Marino Pirc Pilej dogovoril, da zaradi maksimiranja vrednosti nepremičnine prodajata skupaj kot celote.
Upravitelj največ prilivov v stečajno maso pričakuje ravno s prodajo štirih hiš, največ od tiste v Fiesi, katere tržna vrednost polovičnega deleža je ocenjena na 737.500 evrov, s 366.350 in 321.340 evri pa mu sledita polovici hiš na Černivčevi 6 a iz Zelenovi 34. Na najmanj, na 220.404 evrov je ocenjea tržni polovičia delež hiše na Zelenovi 38. Poleg nepremičnega je v stečajni masi neunovčeno še nekaj premičnega premoženja, ki ga je upravitelj našel v hiši na Zelenovi 34, kjer je prebival Zidar. Gre za 72 slik, kipcev, kipov in ur, poleg notranje opreme pa še domači fitnes in zbirka arhivskih vin.
Bil nedotakljiv, za njim ostalo pogorišče
Prah si in v prah se povrneš, povrneš se v zemljo, ker si bil vzet iz nje, je misel iz Svetega pisma, ki velja za slehernika na tem svetu, tudi za vrsto let vsemogočnega in nedotakljivega gradbenega barona Ivana Zidarja. Znano je, da je bil v času socialistične Jugoslavije njegov politični boter zloglasni partijec Ivan Maček Matija, v samostojni Sloveniji pa je Zidar prijateljeval tudi s kardinalom Francem Rodetom. Toda slednji ga na koncu ni prišel iz Vatikana pokopat. Junija 2021, ko je Zidar umrl, smo bili sredi epidemije novega koronavirusa. Pokojni Zidar je bil med tranzicijo alfa in omega slovenskega gradbeništva, do milijardnih poslov pri gradnji avtocestnega križa je prišel na sporne načine v škodo slovenskih davkoplačevalcev, ki so avtocestni program krepko preplačali. Nekdanjemu podpredsedniku vlade Marjanu Podobniku je grozil s smrtjo, Igorju Šoltesu in Tomažu Veselu, še ko sta bila v državni revizijski komisiji, pa je po aferi z zamenjavo disket pri javnem odpiranju ponudb za gradnjo predora Podmilj čez Trojane sporočil, da ju bo po mafijsko odvrgel v jašek in zabetoniral. Bil je dolgoletni predsednik ljubljanskega nogometnega kluba Olimpija, na njegovih zabavah mu je pela Helena Blagne. Posle je sklepal kar po gostilnah – Janežič na Pšati in pri Kovaču v Tomačevem. Tam se je jedlo in pilo na veliko, sam pa je pogosto povzdigoval glas in tolkel po mizi. Enega od poslovnih partnerjev, ki ni želel skleniti dogovora, naj bi celo zagrabil za roko in ga napičil z jedilno vilico, še danes kroži anekdota.
Vse to in še več je Ivan Zidar odnesel s sabo v večna lovišča, za njim pa je ostalo pogorišče.