Evropska kulturna politika poudarja, da je kulturna dediščina eden od stebrov evropske družbe in identitete, brez povezovanja, sodelovanja, izobraževanja in predvsem upoštevanja kulturnih raznolikosti pa bomo težko presegli politične teoretske zaveze.
Kot neposreden odgovor na zeleni dogovor je bila v skladu z delovnim načrtom Evropske komisije za kulturo 2019–2022 vzpostavljena skupina strokovnjakov držav članic za odprto metodo usklajevanja, namenjena krepitvi odpornosti kulturne dediščine na podnebne spremembe. Prvič v zgodovini so bili na evropski ravni imenovani strokovnjaki iz 25 držav članic in treh pridruženih držav z nalogo proučiti trenutno stanje, identificirati grožnje negativnih vplivov podnebnih sprememb, vrzeli na področju izobraževanja ter strukturne pomanjkljivosti na ravni EU in držav članic. Zbrane informacije so bile zelo presenetljive: kljub temu, da kulturno dediščino ogrožajo podnebne spremembe, katerih hitrost in obseg sta brez primere, niti države članice EU niti EU še nimajo ustreznih politik in akcijskih načrtov za ublažitev te grožnje. Poleg tega je skupina enotno ugotovila, da kulturna dediščina ni le žrtev; ponudi namreč lahko rešitve, ki bodo Evropi pomagale, da postane zelena, podnebno nevtralna celina.
Zbranih je bilo 83 primerov dobrih praks iz 26 držav s področja raziskav, znanja in inovacij, izobraževanja in ozaveščanja, razvoja politik ter področja naravnih nesreč in prenove kulturne dediščine z upoštevanjem smernic za energetsko sanacijo. Primeri kažejo potencial, ki ga nudijo rešitve na področju kulturne dediščine v okviru podnebnih sprememb; so lahko vir navdiha in idej za posnemanje. Z ustanovitvijo strokovne skupine za odprto metodo koordinacije, namenjene krepitvi odpornosti kulturne dediščine na podnebne spremembe, je kulturna dediščina prejela trdno zavezo na najvišji politični ravni v Evropi za podporo v boju proti podnebnim spremembam.
Drug pomemben odziv je dokument European Cultural Heritage Green Paper, ki je leta 2021 nastal v sodelovanju organizacij Evropa Nostra, ICOMOS in Climate Heritage Network ter na podlagi prispevkov članov Zveze za evropsko dediščino s podporo Inštituta Evropske investicijske banke. V njem je skupna evropska dediščina postavljena v osrčje evropskega zelenega dogovora. Okolju in okoljskim pogledom je dodan pomen njenega celostnega prostorskega in kulturnega razumevanja z namenom, da se zeleni prehod ne odvija v konfliktu s kulturno dediščino, kot je na primer umeščanje obnovljivih virov energije na stavbe in območja kulturne dediščine.
Septembra 2021 je Evropska komisija objavila iniciativo Novi evropski Bauhaus, ki je ekonomskim, družbenim in okoljskim ukrepom evropskega zelenega dogovora dodal kulturno dimenzijo in v ospredje postavil človeka. Poudarja pomen spoštovanja treh neločljivih vrednot: trajnostnega - od podnebnih ciljev, krožnega gospodarstva, ničelne onesnaženosti in biodiverzitete - do estetskega, kjer sta užitek izkušnje in sloga onkraj funkcionalnosti ter načela vključujoče družbe z upoštevanjem vrednot različnosti ter z zagotavljanjem dostopnosti v fizičnem in finančnem pogledu. Kljub spodbujanju kreativnosti, interdisciplinarnosti in možnosti vključevanja vseh in vsakogar, ki lahko prispeva k bolj zelenemu okolju in boljši družbi, se porajajo tudi pomisleki zaradi teženj po zgoščevanju pozidave v strnjenih območjih. Svojevrsten paradoks zelenemu in trajnostnemu razvoju, ki ima brez sočasnega razvoja zelene infrastrukture lahko dolgoročno negativne posledice zaradi povečanja prometa in pomanjkanja zelenih površin. Dokaz, da takšni dogovori ne upoštevajo dovolj specifike posameznih držav članic ter njihovega geografskega okolja vključno s kulturno-antropološkimi, sociološkimi značilnostmi in drugimi raznolikostmi.
Slovenija pri iskanju rešitev za krepitev odpornosti kulturne dediščine proti podnebnih spremembam, pri vključevanju v različne politike, pri ozaveščanju o pomenu njenega varovanja in ohranjanja v ničemer ne zaostaja za številnimi evropskimi državami. Nasprotno! Poleg aktivnega sodelovanja v omenjeni OMC skupini je treba omeniti, da je pravica do kulturne dediščine zapisana v 5. členu Ustave Republike Slovenije. Država in lokalne skupnosti pa imajo do nje tudi dolžnosti, saj jim 74. člen Ustave nalaga skrb tako za naravno kot tudi za kulturno dediščino. Država se je tudi zavezala k ustvarjanju možnosti za njen skladen civilizacijski in kulturni razvoj, oblikovalci politik na različnih ravneh pa so zavezani k zagotavljanju pogojev za njeno ohranjanje.
Kulturna dediščina je v Sloveniji vključena v vse pomembne državne strateške dokumente s poudarkom na njenem celostnem ohranjanju. V Strategiji kulturne dediščine (2019 – 2029) je med drugim sprejeta zaveza prispevati h kakovosti življenja in k bolj povezani družbi, pospešiti trajnostni razvoj in izboljšati družbeni odnos do kulturne dediščine. Nadalje je kulturna dediščina z ukrepi vključena tudi v dolgoročno podnebno strategijo do leta 2050, ki je bila sprejeta leta 2021. Slovenija je bila tako med prvimi in je tudi ena redkih evropskih držav, ki je v nacionalni strateški dokument o podnebnih spremembah vključila kulturno dediščino. Le-ta je neposredno ali posredno vpeta v skoraj vsa sektorska področja, kar se zrcali skozi vsakdanje življenje, družbeno delovanje in aktivnosti na področju kmetijstva, gospodarstva, prometa in transporta, zdravstva, izobraževanja in drugih.
Podnebne spremembe so žal neposredno povezane z vedno pogostejšimi in uničujočimi naravnimi nesrečami, ki dediščini povzročajo nenadomestljive izgube izvirnosti. Povzročajo tudi opustitev, selitve, migracije v globalnem smislu in s tem izgubo dragocenih prvin nesnovne kulturne dediščine.
Poplave, žledolom, orkanski vetrovi, požari...
Neposredni vplivi se tudi v Sloveniji kažejo z uničujočimi poplavami, na primer v Železnikih, Kropi, Kostanjevici na Krki, ki posledično terjajo vzpostavitev novih metodoloških in sanacijskih pristopov. Hudournik, ki je odnesel bolnico Franjo, je bil vzrok za širšo in multidisciplinarno strokovno obravnavo celotne soteske ob sanaciji. Vrtnoarhitekturno dediščino je ogrozil obsežen žledolom, širše jo ogrožajo plazovi, erozija, tudi vse pogostejši orkanski vetrovi in požari kot posledica sušnih obdobij. Podnebne spremembe ne morejo in ne smejo biti izgovor za neustrezne in nestrokovne posege in pristope. Žal smo prevečkrat priča dejstvu, da kulturno dediščino ogroža predvsem človek in njegovo hipno prilagajanje načina življenja različnim globalnim vplivom družbenega razvoja. Izgubljajo se tradicionalna znanja, veščine in prakse. Na preizkušnji je tako tudi vloga posameznika in njegovega ravnanja, ki zaradi nerednega vzdrževanja vodi v nepovratne izgube za dediščino, človeka in širšo družbo.
Glede samooskrbnosti smo kratko potegnili vsi
V Sloveniji strokovnjaki med drugim opozarjajo tudi na intenzivno suburbanizacijo podeželja. Z občinskimi podrobnimi prostorskimi načrti se parcialno rešujejo individualni posegi. V ruralnem prostoru se na primer vzpostavlja linijska oziroma ulična pozidava, ki razvrednoti historično kontinuiteto prostorske zasnove. Neustrezne umestitve v prostor so odstrle tudi zadnje katastrofalne poplave, ki so pokazale evidentno razliko prostorskega razumevanja, (ne)znanja in načrtovanja med historičnimi stavbami in stavbami, zgrajenimi po letu 1990. Umeščajo se stavbe in dovoljujejo storitve, ki bolj sodijo v poslovno-industrijske cone kot v kakovostno in mirno bivalno okolje. Z dnevnimi migracijami se povečuje promet in posledično onesnaženost. Varuhi kulturne dediščine beležijo številne pritiske na dediščinski prostor in na neustrezne posege po vzoru urbanega okolja, ki jih mestni prebivalci skupaj z načrtovalci vnašajo v ruralno okolje. Priseljence iz mest zatem na podeželju motita hrup in vonj kmetijskih dejavnosti in opravil. Obratno pa so tudi kmetje kritični do priseljencev, ki s pozidavo novih stanovanjskih hiš dolgoročno vplivajo na opuščanje kmetijske dejavnosti in obdelovalnih površin. Kar se tiče zagotavljanja samooskrbnosti smo kratko potegnili vsi. Odgovore ponuja platforma evropskega foruma sinergij. Mreža izkušenj za trajnostni razvoj podeželja je bila ustanovljena že leta 1995 in vključuje 35 organizacij iz 16 evropskih držav. Med drugim so predstavljene tudi izkušnje, primeri dobre prakse in priporočila, kako privabiti nove prebivalce na podeželje.
V okviru dediščinskega diskurza se nenehno zastavljajo številna vprašanja: kako lahko zmanjšamo negativne vplive podnebnih sprememb na (kulturno) dediščino, kako jo lahko prilagodimo podnebnim spremembam? Kaj se lahko od predhodnih varuhov, tudi institucionalne dediščine, naučimo? Kaj se lahko naučimo od nosilcev, ustvarjalcev dediščine? Kaj nam dediščina sporoča? Kako so dediščino živeli posamezniki? Kako jo živi družba?
Prenove ali novogradnja?
V Sloveniji že vrsto let beležimo številne primere, ko je opuščena stavbna dediščina z ozaveščenimi lastniki in s ponovno rabo, prilagojeno zahtevam sodobnega načina življenja izpolnila vse kriterije za zmanjšanje ogljičnega odtisa. Krivico bi storili vsem tistim, ki jih ne bi imenovali. Zlasti na podeželju in v turističnem sektorju so dokazi, da je mogoče z ohranjanjem stavbne dediščine ubiti več muh na en mah: poleg izpolnitve poslanstva v samem ohranjanju, je ogljični odtis mogoče zmanjšati s prihranki pri transportu in mobilnosti, prihranek je v proizvodnji in transportu materiala, ohranjanju naravnih virov, posebnih (lokalnih) znanj, obrti in praks, odpirajo se možnosti novih zaposlitev ter novih dejavnosti in razvoja z uravnoteženim ohranjanjem poselitve, zasnove, krajine …
Študije tako na Norveškem, v Veliki Britaniji in tudi v Sloveniji govorijo v prid prenovi pred novogradnjo. Zakaj torej še pospešeno na novo gradimo? Zakaj plombiramo škrbine velikih parcel in ne obnavljamo praznih hiš? Dediščina je živa, spreminjajoča se dejavnost posameznika in družbe. Poiskati je treba le tiste najboljše možnosti, da jo bomo aktivno, s premislekom in kakovostno vključili v štiri bistvena področja zelenega dogovora: industrije, transporta in mobilnosti, kmetijstva ter grajenega okolja. Za njeno in predvsem za našo (trajnostno) prihodnost.
